O teatru: Gledališče generacije Z
Starejši bralci najbrž sploh ne veste, da se mi, mladi (ja, sebe dajem med mlade, čeprav sem v resnici že dinozaver), radi pogovarjamo o tako imenovanih generacijah. Vsi bralci, ki ste se rodili od konca druge svetovne vojne do poznih šestdesetih let, namreč spadate v tako imenovano 'baby boomer' generacijo, tako poimenovano zaradi izrazite rasti števila otrok.
'Boomerjem' je sledila Generacija X, ki ji nekateri pravijo tudi MTV-generacija, njim pa sledi moja ljuba kohorta, generacija Y, bolj znana kot 'milenijci'. Milenijci smo tisti, ki nismo več odraščali v Jugoslaviji, čeprav smo se nekateri v njej morda še rodili.
Čeprav si milenijci radi domišljamo, da smo še vedno mladi, smo pravzaprav že dinozavri. Milenijci imajo namreč že otroke in ti otroci so zdaj že kar precej veliki. Dragi bralci, predstavljam vam generacijo Z, Gen-Z na kratko (včasih pa tudi 'zoomerji'). To je mladina, ki govori nov jezik, ki ga mi, dinozavri, ne znamo govoriti.
Gledališka sekcija DKD Svoboda Senovo me je namreč poslala na prav posebno misijo. Da se infiltriram med Gen-Z mladino in iz njih ustvarim gledališko skupino. Tako se je rodil Teater mladih.
S to generacijo sem imel opravka letošnjo gledališko sezono.
Dobivali smo se tedensko in skupaj ustvarjali Barko, gledališko predstavo o srednješolski odbojkarski skupini. Odbojke na odru ne vidimo, saj celotna predstava poteka v ženski garderobi, kjer se punce zafrkavajo, zbadajo in razrešujejo svoje najstniške težave, vsake toliko pa vanjo vstopita še dva fanta – eden, ki mora svojo bivšo še preboleti, in drugi, ki jo še bo. Sedem 'zoomerjev', ki so odslikava njihove družbe.
Besedilo sem pisal sproti, medtem ko sem se učil jezika te nove generacije. Na trenutke sem se počutil kot kakšen antropolog, ki popisuje kulturne navade aboridžinskega plemena. Vsak teden sem odkril nekaj novega glede njihovih navad, običajev, njihovega verbalnega in neverbalnega govora ter to pridno dajal v prizore.
Ko sem jim prinesel nadaljevanje besedila, je bil odziv na vrstice v tekstu vedno huronski smeh in divje vreščanje. Vedno nekakšno metanje po tleh. Če bi kdo to gledal skozi izložbena okna Gledališke Oaze, kjer smo vadili, bi si mislil, da sem jim ravno dal nek strup in da se zvijajo od bolečin, ampak jaz sem zdaj že poznal njihov jezik. Zoomer vesel, zoomer se zvija, zoomer vrešči. Saj ne vem. Zdaj sem dinozaver in se težko spomnim, ampak najbrž sem tudi jaz tako vreščal, ko sem bil najstnik? V mikrofon že, ampak kar tako, sredi belega dneva? Najbrž tudi. Dinozavri radi pozabljamo (za nami ostaja pa samo globalno segrevanje ozračja).
V svoji karieri sem že večkrat prišel na vaje s 'sveže pečenimi besedili' in jih delil med igralce. Pri vsaki skupini sem lovil tiste skrite poglede, ko so igralci z veseljem prebirali novo besedilo. Ko so potiho reagirali na nek zaplet. Ko so skušali skrivati svoje navdušenje. Vedno pridušeno in na skrivaj.
Gen-Z nič ne skriva. Gen-Z pove vse, in to direktno. Če kaj ni delovalo, se je moralo takoj popraviti. Ko pa je delovalo, divji pogledi, vreščanje, metanje po tleh ... No, pa saj zdaj že najbrž tudi vi poznate ta njihov sociološki fenomen.
Užival sem v tej pristni iskrenosti. Ko sem sedel tam za mizo in poslušal njihove reakcije, si nisem mogel pomagati, da situacije ne bi primerjal s podobno, ki sem jo doživljal dve leti pred tem. Tudi takrat sem bil na Senovem. Gledališki skupini DKD Svoboda Senovo sem prinesel tretje dejanje gledališke predstave Terme Bohor, ki je potem obnorela celotno Senovo in širše Posavje. Vedel sem, da so že težko čakali na to, kako bom v besedilu zadevo zaključil.
Ko smo brali tretje dejanje, so si seveda večkrat izmenjali pogled ali dva ter se tu in tam malo zasmejali. Ampak samo za trenutek! Saj smo vendar odrasli. Ne moremo se po tleh metati od smeha. To pa res ne bi bilo okusno. Pač takšni smo, ko odrastemo.
Dve leti kasneje sem znova sedel za mizo na Senovem, tokrat v prenovljeni Gledališki Oazi, znova dal na mizo sveže napisano besedilo, ampak reakcija je bila seveda drugačna. Gen-Z se pač ne špara. Saj zdaj že poznate: smeh, vreščanje, po tleh metanje. Vsaka smešna situacija, vsaka zanalašč narobe obrnjena beseda, vsak najmanjši namig. Vse je izzvalo izredno reakcijo.
Kako se morajo režiser in igralci namučiti, da takšno reakcijo izzovejo iz občinstva. Ta pristen smeh, brezskrbno uživanje. To pozabiš, ko odrasteš, ker se moraš začeti ukvarjati z resnimi stvarmi. To si potem upaš samo še v temni dvorani. Pa še to samo, če je res dobra predstava. Imam srečo, da je Terme Bohor takšna, Barka pa tudi, in da obe trenutno gostujeta.
Kaj je torej lekcija? Generacija Z nas uči: Ne pozabite se smejati. Vreščati. Po tleh metati.
