O teatru: Kdo bo dal za rože?
Lansko leto sem imel čast, da sem ustvarjal za eno izmed velikih ljubiteljskih gledališč Slovenije: Gledališče Toneta Čufarja z Jesenic. Povabili so me, da napišem besedilo in nato režiram predstavo o življenju njihovega književnika Toneta Čufarja. Večkrat na teden sem se vozil tja gor na Jesenice in med ustvarjanjem sem se učil o tem mestu, ki ceni svojo kulturo.
Ko se pelješ na Jesenice, te ne pozdravi nek lep razgled. Najprej ugledaš industrijo. Podobno kot v naših krajih: industrijske doline, okoli katerih se je razvilo življenje, ker ljudje, ki delajo, morajo nekje tudi živeti. A ljudje, ki živijo, morajo tudi ustvarjati. Puščati pečat za seboj.
Jesenice so sicer mnogim znane kot mesto športa. Ampak znane so tudi kot mesto kulture.
Imajo mladinsko gledališče, imajo odraslo gledališko skupino, na gimnaziji imajo nekakšno gledališko olimpijado. Imajo dva gledališka festivala, neštete udeležbe na drugih festivalih v Sloveniji in širše. Tako pač je, če že več kot pol stoletja vlagaš v lasten teater. Kako že pravijo? Si, kar ješ? Lahko bi rekli: si, kamor vlagaš. In Jesenice so zagotovo vlagale v lastno gledališče.
Tudi v Posavju imamo močno tradicijo odrskega ustvarjanja. Število kulturnih društev na prebivalca je pri nas najbrž nekje v samem vrhu države. Pa vendar večina tega kulturnega ustvarjanja ostaja doma. Večina gledaliških družin najraje polni lastne dvorane, nekaj malega gostujejo po bližnji okolici, na državnem nivoju so pa več ali manj neznane. Tukaj ne želim komu delati krivico, ampak natočimo si malo čistega vina. V naših krajih ni konkurence Šentjakobskemu gledališču, Gledališču Toneta Čufarja, Loškemu odru, Gledališču Zarja Celje, Koroškemu deželnemu teatru in mnogim drugim, ki so redni obiskovalci državnega Linhartovega srečanja.
Pred leti je sicer obstajal nek projekt, ki je dosegal državni nivo. Trikrat smo prišli na državno Linhartovo srečanje. Dvakrat tam pobrali glavno nagrado. Ampak je bilo to naporno delo zame in za Davida Radeja, s katerim sva dosegala te uspehe. Jaz sem sedel na petih stolčkih, David pa na desetih – jaz sem bil za svoje delo premalo plačan, on pa sploh ne.
Ne želim delati krivice drugim posavskim ustvarjalcem. Seveda obstajajo mnogi projekti, ki pomembno prispevajo h gledališki identiteti Posavja. Brestanica izvaja svoj gledališki abonma, Senovo organizira Gledališki festival Senovo (letos oktobra drugič), Kulturni dom Krško vsakih nekaj let ustvari večji projekt. Drugih občin ne poznam dovolj, da bi znal navajati, vendar je veliko tega, sem prepričan. A pogosto so ti projekti odvisni od trenutne iniciative. Dva se odselita, ena zanosi in že projekta ni več. Za kulturo na višjem nivoju pač potrebuješ neko stalnost. Ni dovolj, če razdeliš sredstva lokalnim ljubiteljskim gledališčem.
Po osmih letih se znova vračam na državno Linhartovo srečanje. Tokrat ne s posavsko, ampak z gorenjsko predstavo. Mogoče ste si 'Pionirja novega sveta' ogledali februarja, ko sem ga pripeljal v Krško, kjer je doživel stoječe ovacije. Po predstavi me je gledalka vprašala, zakaj ni bilo cvetja, pa sem ji razložil, da cvetje, kadar se pojavi, moraš plačati sam in da sem se pred leti zaobljubil, da ne bom več zapravljal denarja za ta protokol. Naj se vidi, da cvetja ni.
Zdaj prihaja nova priložnost za Posavje. Gimnazija Brežice je odprla smer umetniška gimnazija.
To je dvajset do trideset dijakov na leto, ki se bodo izobraževali o gledališkem in filmskem ustvarjanju. Nekateri med njimi bodo šli na AGRFT ali mogoče celo v tujino (jaz navijam za drugo). To pomeni štiri leta srednje šole in tri do pet let višješolske izobrazbe, nakar bodo ti mladi iskali oder. A bo takrat Posavje končno premoglo prostor zanje? Ali pa bodo tudi oni odhajali v centralno Slovenijo, ki je že tako gledališko prenasičena? Katera posavska občina bo naredila korak naprej?
Na to temo sem že večkrat govoril s prejšnjim in zdajšnjim krškim županom. Osrednja točka je bila vedno: če mesto želi biti mesto z veliko začetnico, potrebuje lastno gledališče. Prvi župan je poslušal, a ni slišal, drugi je slišal, a (še) ni prikimal. Mogoče še bo. Kdo bi vedel. Mogoče bo pa katera druga občina (ali kraj) naredila korak v to smer. Nekoč.
Ampak ura tiktaka, dragi moji. Mladi nimajo veliko potrpljenja z vašimi mogoče, nekoč, morebiti, dasiravno, četudi, menda, verjetno, nemara, nekoč in nekje. Mladi gredo. In ponavadi se ne vrnejo.
