O teatru: Radi bi, da nas vidite

Pred nekaj tedni so moji mladinci iz skupine Teater mladih (DKD Svoboda Senovo) napolnili atrij Valvasorjeve knjižnice Krško, kjer so ponovno odigrali predstavo Barka. Prvoten načrt je predvideval nastop v Dvorani v parku, ampak ker je bila v zraku takšna nevzdržna sparina, smo se raje preselili v zavetje knjižnice (in imeli prav, saj se je točno sredi predstave zunaj res razlilo).

Nisem pričakoval velikega obiska. Delno zaradi vremena, delno pa zato, ker – ljudje in teater? No, ja. Včasih jih moraš z macolo po glavi tepsti, da jih prepričaš, da se bodo imeli dobro, če bodo malo odložili svoje naprave (ki seveda potem cingljajo sredi predstave).

Še nekaj minut pred začetkom me je Polona spraševala, če ne bi pri zadnji vrsti naredili še nekaj prostora za morebitne dodatne sedeže, pa sem ji odvrnil: 'Ah, ne. Saj ne bo toliko ljudi.' Postavili smo trideset sedišč in še za te sem si mislil, da bo na pol prazno. No, izkazalo se je, da je bilo Polonino razmišljanje na mestu, saj smo še nekaj minut pred predstavo nosili dodatne sedeže zaradi množičnega obiska.

Rok ... Zdaj že drugi članek (od treh, ki jih imam dogovorjene) zapravljaš za te mulce! A ne bi raje še kaj drugega povedal o teatru?

Izvirni načrt je res bil, da bom govoril o teatru bolj na široko: o stanju gledališča v Posavju, o prihajajočih projektih, o moji viziji za prihodnost. A kaj, ko ti mulci kar ne nehajo navduševati! Mimogrede: ne pokažite jim tega članka, ker jim bo stopilo v glavo. Že tako so dovolj za Luno.

Kot gledališki ustvarjalec, ki je prišel iz tujine nazaj v Slovenijo, se moram vedno znova ukvarjati s tem, da se naši slovenski gledališki eliti dokazujem in jo prepričujem, da tudi v Angliji znajo kaj povedati o gledališču. Navajen sem, da se moram stalno boriti za občinstvo. Da moram stalno prepričevati ljudi, da so moji izdelki vredni ogleda. Pogosto gledam skoraj prazne dvorane. Človek se pač malo navadi tega pesimizma, ki ga varuje pred razočaranji, in ga potem preseneti ta naglica z iskanjem rezervnih sedežev.

Ko sem gledal to mladino in poslušal pozitiven odziv občinstva, sem bil ponosen na njih in tudi nase, ker puščam pečat na naslednji generaciji ustvarjalcev. Zadnje čase veliko razmišljam o tem.

Naslednje šolsko leto me namreč čaka še večji izziv. Posavje odpira prvo umetniško gimnazijo. Skupaj z nekaj stanovskimi kolegi bomo izobraževali prvo generacijo posavskih umetniških gimnazijcev. Zame je to še posebej zanimiv preobrat, saj se vračam čez prag Gimnazije Brežice kot profesor, čeprav sem jo pred dobrimi dvajsetimi leti zapustil kot trn v peti mnogim profesorjem.

Kot najstnik sem imel namreč veliko težav z iskanjem lastne identitete. Čutil sem močno krizo med tem, kdo sem čutil, da sem, in tem, kar so drugi čutili o meni. Kot se za najstnika spodobi, sem to prepričanje v drugih še dodatno potenciral s svojim zunanjim izgledom: kričeče hlače, rdeča irokeza, 'leder' jakna, verige, ki na daleč oznanjajo moj prihod. Svoje prepričanje, da sem svetu odveč, sem nosil kot uniformo.

Spomnim se trenutka, ko sem šel med malico v trgovino po sendvič in me je ena od prodajalk spremljala med policami, češ, tale bo zagotovo kaj ukradel. Dokler je nisem opazil, je bil to zame popolnoma običajen opravek – iskal sem kakšno dobro čokoladico za po sendviču. Ko sem jo pa ugledal, kako bulji vame izza polic in v njenih očeh zagledal odsev kradljivca, se je v meni prebudila neka glasna želja, da bi ji dokazal, da ima prav. Takšna je pač logika najstnika. Tistemu glasu sem se sicer takrat uprl, ampak pogosto se pa nisem in sem ljudem kazal ravno tisto, kar so želeli videti.

Kako pomembno se mi zdi, da ljudje v tebi vidijo nek potencial. Dokler ga nihče ne prepozna ali pa ga celo aktivno zatira, se ne moreš zares razvijati. A suha roža rabi tako malo vode, da znova zacveti.

Pri angleščini me je, na primer, profesorica Plut enkrat zaposlila s pisanjem dramskega teksta (mojega prvega), ki smo ga nato odigrali za nek Erasmusov dogodek. Pri slovenščini me je profesorica Ravnikar prepričala, da sem za proslavo ob vstopu v Evropsko unijo recitiral Kosovelovo Ekstazo smrti. Na hodnikih gimnazije me je ustavila Matejka Gerjevič, ki je izvajala info točko za Mladinski center Brežice, in me prepričala (skupaj s še nekaj dijaki), da sem prebral svojo poezijo na literarnem večeru. To so trenutki, ko so ljudje videli, kar je bilo spodaj, pod verigami in jezo.

Pišem in ustvarjam, odkar pomnim. Toda eno je nekaj početi, drugo je pa v to verjeti. Še posebej, če drugi ne verjamejo vate. Zato so tudi tako vzpodbujajoči ti polni sedeži. Še posebej mladim, ki se lotevajo nečesa novega, nečesa drznega.

Teater mladih v jesenskem terminu na Senovem nadaljujem. Če imate doma mladež, ki vam para živce s svojo prekomerno domišljijo, je morda ravno to tisti 'živalski vrt', v katerega jih lahko pošljete. Samo potem ne pozabite hoditi na njihove predstave. Delajo jih namreč za vas. Da jih boste končno videli.