Ob svetovnem dnevu turizma
Za nekoga, ki je večji del življenja namenil študiju in raziskovanju hitro razvajajočega se področja gospodarstva ter seveda tudi socialne in kulturne komunikacije – turizma –, 27. september pomeni veliko več kot samo svetovni dan turizma. Od diplomiranega ekonomista za turizem preko fakultete za politične vede, poglabljanja v ustavno pravo in komunikologijo me najbolj izvirno prevzemajo vsebine in bistvo turizma. Turizmu sem namenil obilo znanstvenih člankov, monografij in univerzitetnih učbenikov, za katere upam, da jih še vedno imajo na brežiški in 'moji' Fakulteti za turizem. Posavska krajina je predvsem turistični potencial, zato se nam je zdelo logično, da se študira in raziskuje tam, kjer se turizem dejansko živi. Že v svojih prvih člankih in učbenikih sem v soavtorstvu udomačil pojem 'turizmologija' kot znanost o turizmu – prvi v Sloveniji.
Sem Brežičan in Posavec, ki ne skriva svoje lokalno-patriotske note. Zato marsikje tudi sedaj kot znanstvenik komunikolog z ljubeznijo poudarjam, da nas je, kar se razvoja turizma tiče, v Posavju »Bog pogledal«. Posavje pravzaprav ne potrebuje izumljanja turističnih atrakcij. Ima jih že skoraj preveč, le da jih še vedno premalo razumemo kot povezano razvojno zgodbo. Tri velike reke, termalne vode, izjemna koncentracija srednjeveških gradov, vinorodni griči, zidanice in repnice, Kostanjevica na Krki, Kozjanski park, gastronomija, vinske poti in celo takšne posebnosti, kot je splavarjenje na Savi – problem Posavja ni pomanjkanje turističnih potencialov, ampak njihova fragmentiranost – in morda predvsem vprašanje, ali jih znamo povezati v doživetja, ki ustvarjajo novo vrednost tudi za ljudi, ki tukaj dejansko živijo.
Spomnim se, ko sva s spoštovanim prof. dr. Janezom Usenikom v Krškem snovala projekt o obogatitvi turistične ponudbe na nacionalni in svetovni ravni – ni bilo težko priti do ideje, ko nam je bilo 'gradivo' tako zelo pred očmi. Turizem smo ljudje, sedaj, jeseni, najbolj skupaj v vinogradih, pri opravilih in veselju. Zgodilo se je, da je takrat Direktorat za turizem pri Ministrstvu za gospodarstvo objavil razpis za novo ponudbo v turizmu. Sva rekla: »Dajva povezati potenciale in napore ljudi v Posavju« in se podala v lepo avanturo raziskovanja ter pisanja strategije razvoja zidaniškega turizma v Sloveniji. Izziv pa je bil toliko večji, saj je bila pomembna zaščita in varovanje slovenske kulturne dediščine. Ne prilaščam si avtorstva zato, ker sem bil vodja in odgovorna oseba tima zaljubljenih v Posavje in turizem, nasprotno, srečen in hvaležen sem vsem članom ekipe, ki smo vsak na svoj način prispevali. Pošteno in z veseljem smo dodali nov kamenček v turistični podobi ne samo Posavja, ampak tudi Dolenjske in Bele krajine.
Neposrednega izračuna, koliko je zidaniški turizem v obdobju 2007–2025 prispeval h gospodarskemu razvoju Posavja, očitno nimamo. Imamo pa merljive učinke: iz začetne razvojne ideje je tako nastal produkt, ki danes povezuje več sto ponudnikov in ustvarja nekaj deset tisoč turističnih prenočitev letno, pri čemer se gospodarski učinki ne ustavljajo pri nastanitvi, ampak se multiplicirajo skozi vino, gastronomijo, izlete, wellness in druge lokalne storitve. Zato je morda pomembnejše od vprašanja, koliko evrov lahko pripišemo zidaniškemu turizmu, dejstvo, da je pokazal, kako lahko iz lokalnega vira, ki je bil prej gospodarsko le delno izkoriščen, nastane nova razvojna veriga in nova kulturna prepoznavnost Posavja in Slovenije v svetu.
Morda je zato najbolj logična v moji osebni zgodovini raziskovanja turizma prav ustanovitev ustrezne institucije za študij in raziskovanje fenomena turizma. Fakulteta za turizem, ki sem jo soustvarjal in bil njen prvi dekan, je v šestnajstih letih v Posavju, sicer skupaj s Fakulteto za logistiko v Krškem, akademizirala področje, ki je bilo za razvoj regije vedno videno kot strateško pomembno, a brez lastne znanstvene in visokošolske institucije. Od prvega diplomanta Matije Lozančića v 2015, ki sem mu bil tudi mentor, jih je danes že več kot 300, fakulteta pa je zrasla v mednarodno vpeto izobraževalno in raziskovalno ustanovo s številnimi zaposlenimi. Njene razvojne vloge ne vidim le v zaposlovanju mladih strokovnjakov, temveč predvsem v ustvarjanju in tudi v neposrednem prenosu znanja v prostor, denimo pri pripravi aktualne Strategije razvoja turizma Posavja 2025–2030. Ne vem sicer, kako je danes na moji Fakulteti za turizem, upam pa vedno, da vse najbolje.
Letošnja tema Svetovnega dneva turizma se glasi »Digitalna agenda in umetna inteligenca za preoblikovanje turizma« in nam s tem daje zelo dobro iztočnico za razmislek, kdo smo in kje smo v tem obdobju vsesplošne digitalizacije in dominacije aplikacij iz sanj umetne inteligence. Da razmislimo, ali dejansko še drži pregovor »Turizem – smo ljudje«. Da se kritično vprašamo, koliko je smiselno razumeti turizem zgolj kot gospodarsko dejavnost oziroma kako nevarno postane, ko turizmu amputiramo vse ostale vrednosti, ki v resnici prekašajo gospodarske učinke. Turizem kot najbolj obogatena oblika uporabe prostega časa svojega nastanka, vsebine in poslanstva ne korenini v ekonomizaciji vsega obstoječega, ampak v radovednosti, odnosih med ljudmi, v spravi človeka s seboj in okoljem.
