Časopis za pokrajino Posavje
27.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Obeti.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Sreda, 24.06.2020    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 68Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Junijski obeti, pričakovanja, izpolnjeni upi, želje, hotenja in kar bi v tem obetajočem smislu še naložila v junijsko košarico. Morda v tak primeren košek z dišečo pokošeno travo, kjer sem iz duše uživala na poti na Koroško. Vonj pokošene trave je, verjeli ali ne, ampak raje verjemite, vdiral v »renojev voz«, krave, ki so se malodane pasle povsod, so mi prebudile brbončice po sveže podojenem kravjem mleku pri stari mami, napravljena drva pri vsaki hiši za zimo so pač še ena posebna zgodba. Topla. Tako neskončno lepo domovino imamo! In pridne ljudi, če zelo zožim tale začetek.

Letošnji rožnik mi je do prvega dne poletja budil upanje, da se bo predramil kakšen dan, ko nizko, temno, grozeče nebo ne bo objemalo ozelenele zemlje, in da bo vsaj toliko predahnilo, da bi se bolj s polnimi pljuči spomnili pred desetletji vročih junijskih dni. Ko pišem tole v sobotnem popoldnevu, smo v najbolj energetskem obdobju, vanj sovpadajo retrogradni Merkur, poletni solisticij in Lunin mrk. Pričakujem, da smo (bili) vsi pozitivno naravnani in da so maturanti danes v zagovoru uspešno obvladali matematično vedo. Kar pomeni, da imamo pri hiši enega maturanta in enega, ki se vpisuje v srednjo šolo.

Se pa natančno spominjam začetka poletja pred 29 leti. Bilo je vroče, soparno, zelo zelo vzneseno, veselo, pa naj ne drobim vseh sijajnih slik. In obetov. Da bomo neodvisni, samostojni, se pravi od nikogar odvisni, da bo domovina še ena krasna obetajoča Švica. Domovino smo bili pripravljeni (spet) braniti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, silami in ljudmi. V katere so spadali še tisti nekoč zavedni sposobni borci, veterani … Radijci smo bili na svojih položajih, domačini so komaj pričakovali posavske novice z brežiškega vala, bili smo ažurni, poslušalci zadovoljni z našim poročanjem. Ko sva se z Evgenom ponoči vračala z dežurstva, je bilo izza vogalov in grmičevja zaslediti puškine cevi, a varuhi so naju poznali. Moja češnja je bogato obrodila, meni pa se nekega vračajočega jutra ni posvetilo, da je skleda češenj na mizi z moje češnje.

Kaj so naredili iz naše domovine? Kako smo dovolili, da so jo poteptali in jo ponižali? Ali res nismo hoteli ali mogli videti plevela, ki se je razrasel v vse smeri? Razrasel je ustvaril množico gordijskih vozlov. Je kje kdo, ki bi jih bil voljan, sposoben presekati? Osebke, ki so jih politike postavljale na ključne, za državljane in državo pomembne položaje, se je ob odkritjih »nepravilnosti« lotil virus demence. Sicer pa imamo z virusom demence itak nepremostljive težave. Zgodovina je žlahtna veda za tiste, ki jo predavajo zanamcem in jo preučujejo za prihodnost. V vsakem primeru je treba biti za to vedo odprte glave, srca in duha. Ljudje smo se v glavnem bore malo naučili iz njene zapuščine. Morda si smemo obetati več logičnih spoznanj s strani mladih, ki jih zanima zgodovinopisje.

In smo skorajda bizarno poklenili pred covidom-19 oziroma pred korono. Ki nas znova ogroža v tem drugem valu. Virus je pričakovano naglo zdrsnil med ljudi. Ker smo nepremišljeni, neučakani, podivjani za poti na vse strani sveta, k hrvaškem morju, na kofetkanje sem in tja, naj ne naštevam. Maske so obveza, razkužila za roke prav tako, razdalje naj ne bi zanemarjali, druženja si smemo privoščiti s pazljivimi prijatelji in znanci in ne nazadnje – po logiki pameti – imamo tako lepo domovino, da v tej situaciji ni potrebe po avanturističnih raziskovanjih. A vse kaže, da je samoobvladovanje zelo zelo zahtevno področje. Je pa nuja, da poženemo življenje in ustvarjanje naprej z mero opreza.

En up, ena želja – da bi uživali vsaj ob kaki utripajoči kresnički!
« Nazaj na seznam