Obsojeni na uspeh

V navzkrižju bohotenja pandemije covida-19, agresivnih podnebnih sprememb in posledic neoliberalnega koncepta eksistence človeku ne preostane kaj drugega, kot da je uspešen. Slaba volja med ljudmi je dosegla tolikšno raven, da uspeh ni več vprašljiv. Torej smo tako posamezniki kot družba, če parafraziram očeta eksistencializma Jean Paul Sartra, obsojeni na uspeh, ki pa je tako ali tako pogoj – da sploh smo. Ali bolj konkretno, smo na točki, ko uspeh nima alternative! Res je, da ima uspeh toliko obrazov, kot je ljudi na svetu, toda zadovoljstvo, ki pride z njim, je pri vseh enako – nepopisno. Skratka, uspeh je kakor življenje, predvsem naloga in ne zgolj zadovoljstvo, toliko bolj, kot so izzivi časa, s katerimi živimo, drznejši. Govorimo o uspehu kot odgovoru na vprašanje o problemu, ki ga podpisuje etika in sprejema družbeno okolje.

Uspeh, kakor koli kdo razume ta pojem, ima pomembno socialno težo v takšnem ali drugačnem, pozitivnem ali negativnem pomenu. Nič ni tako relativno, kot je uspeh, »poželenje« po njem pa je absolutno. Nisem še slišal nikogar, ki si ne bi želel biti uspešen. Kakor koli, kadar koli, kjer koli. Čustveni, družinski, socialni, umetniški, materialni, vseeno – naj bo uspeh! Najboljši eliksir samozavesti je uspeh. Odnos okolja do uspešnih ljudi pa kazalec kakovosti socialne klime v skupnosti. Okolje, ki se veseli uspeha posameznika, je humus za uspeh vseh skupaj. Danes je čas za uspeh posebne vrste, ta pa je solidarnost, sodelovanje in empatična socialna interakcija. Torej gre za predhodni uspeh ali uspeh skupnosti, v kateri se posamični uspehi uresničujejo. Vprašanja naravnega okolja, zdravja ljudi, človekovih pravic in svoboščin nikoli niso uspeh posameznika, ampak uspeh vseh v skupnosti. Žalostno je, da nas je šele pandemija opozorila na to preprosto resnico.

Delitev uspeha je predpostavka, da človek človeku postane prihodnost. Mnogi uspeh razumejo v smislu, da si boljši od koga drugega ali najboljši med vsemi drugimi. Čas, v katerem živimo, ni čas tovrstnega razumevanja uspeha. Razumevanje določenih dosežkov, rekordov, zmag in še kaj drugega, v smislu prestiža nad drugimi, je zgrešen in neetičen pristop k promociji uspeha. V bistvu gre pri osebnem uspehu za to, da je nekdo danes boljši od svojega prejšnjega jaza. Odpustiti sočloveku njegove »nečednosti«, napake in zgrešena prepričanja je uspeh nad uspehi! Ni dvoma, da je uspeh najbolj žlahtna oblika družbene moči in vključujoča socialna energija, ki ne spreminja samo naših pogledov na svet, ampak tudi realen svet. Uspehe dosegajo posamezniki, pa čeprav praviloma delajo v skupinah in na podlagi akumuliranih uspehov (znanj in izkušenj) iz preteklosti. Nosilci te energije novega postavljajo temelje drugačne prihodnosti za vse. Žal, kot pravi turški pregovor, ljudje mečejo kamenje samo na tista drevesa, ki prinašajo plodove.

Naj ne bo pomote, uspeh ni nujno napredek. Uspeh je napredek, če njegovi rezultati združujejo v premagovanje vsega tistega slabega, kar smo ljudje sami storili. Izjemno pozornost uspehom ljudje in družba posvečamo ob koncu leta. S seštevanjem uspehov ocenjujemo smisel lastnega bivanja v tem letu in gotovost pričakovanj v naslednjem letu. Skratka, uspehi so osnova zadovoljstva in razlog za optimizem. Ob tem ne pozabimo, da se uspeh, podobno kot sreča, z deljenjem podvoji.

Angažiranost je neizogiben imperativ uspeha. Uspeh ne more biti nič, kar ni zasluženo in ni sprejemljivo za okolje, v katerem je dosežen. Religijo tekmovalnosti do uničenja je treba zamenjati z vero, da je človek lahko uspešen tudi, če ni prvi, najhitrejši, najboljši. Srečati se s samim seboj in soočiti s svojimi izbirami je uspeh, ki človeka osvobaja nestrpnosti in približuje sočloveku. Če je uspeh, naj ne bo v škodo drugega. Ob koncu tega in bližanju novega leta smo ponovno pred vrati novih nalog, izzivov, pričakovanj in vse kaže, da nam radosti in zadovoljstva ob doseganju novih uspehov ne uidejo.