Časopis za pokrajino Posavje
24.03.2025
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Očarljivost.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 12.11.2020    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 569Sporočilo
Natja Jenko Sunčič
Našla sem jo tudi danes, kot običajno že, na stenah brežiškega zdravstvenega doma, ko si čakanje blažim, lepšam, plemenitim, skorajda diham morski zrak in borovce, se plazim med istrskimi kamnitimi ulicami, posrebam še kakšno zares dobro kavo Istranov … No, dobro, vse to v miselnem navdihu na razstavljenih slikah naših likovnikov, morda celo ene same – Metke.

Sploh me ti naši ustvarjalci s čopiči, barvami, domiselnimi materialnimi dodatki in kombinacijami vedno znova presenečajo in vabijo v njihov nikoli dokončan svet od neba in voda do zemlje in zelenja oziroma vsakršnega rastja. S čutili črpajo naravo in posamezniki iz nje občudujoče motive, ko kar slišiš, slišiš mlin in brbotajočo vodo. Zakaj pa sploh imamo čutila in nekje v sebi globino?

Ali res hodimo kar tja v en dan, ne da bi slišali melodijo otrok (ki še pojo in žlobudrajo) ali ptičjega petja, ki je bilo letos izjemno razkošno, da ti je igralo od glave do pet. Ali ko na dogodkih zvoki melodij odprejo občutljive duše, zvočni ritmi pa jim uspejo v nebesne svode odpeljati davno, davno želene baletne in plesne korake, tango s sijajnim plesalcem, valček pa kakšen malo bolj nor ritem.

Bog se usmili, potem me je odneslo na rob brežiškega parka. O njem je mnogo zgodb, ampak tale park je še vedno moj, moja mladost, moji spomini. Takrat je bilo še snega in sem se z vso neuničljivo voljo z drago osebo sankala v belih škorenjčkih, krilu z motivom ribje kosti in debelim puloverjem. In sedaj je bolj modro, da ne 'duljim'. Razen, da še vedno obožujem bela obuvala.
Skozi prizmo spomina vidim moje stare strice, ki so k Pešaku hodili na golaž in se spuščali s kanglicami in žvenketajočimi pokrovčki k Lukeževim na izvrstno govejo juho. Uh, še kar diši ta juha. Moja stara mama je tu na sejmu 'tržila' prav po moško krave; kasneje, ko je ta svet šel še malo dalje, sem jaz v trgovini pri Jutranjki izbirala prav lepa oblačilca za svoji dve dekleti, šolarji pa so dobili dijaški dom in z njim še kako radost.

»Da, da, da, vse se da,« je ena res super pesem našega Vlada Kreslina.
 
« Nazaj na seznam