Časopis za pokrajino Posavje
14.07.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Odmevi.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Petek, 10.01.2020    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 138Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Ko pišem te besede, se je pričel peti dan v letu 2020. Številka iz 20 in še enkrat 20 se mi zdi zanimiva, saj je za oči lepo skladna, za pomnjenje tudi, kakšni in kateri dogodki pa jo bodo napolnili, pa zdaj lahko le slutimo. Lahko povem tudi drugače – s kakšnimi, katerimi snovmi in dejanji bomo število tega leta napolnili ljudje, meščani in vaščani, prebivalci tega planeta ... Utrujenega planeta.

Zadnje trenutke leta 2019 so pričakujoče srčne kotičke razkošno ovenčali orkestri brežiške glasbene šole, Solzice, zdajšnji učenci in učenci, ki so si virtuoznost tkali na naši šoli. Ki je svetal zgled za plemenite premike, ko spet in spet spoznaš, kako pomembno je, da glasbeniki znajo poslušati soigralca v orkestru, da skladbe z navdušenjem zadrhtijo v skritih dušah poslušalcev. Ostajam pri muziki. Novoletni koncert dunajskih filharmonikov je bil tokrat še eden za občutljiva srca. Seveda je bil vrhunski kot vsakokrat, vendar mu je tisto nekaj več – človečnost, spontanost z dušo dal latvijski dirigent Andris Nelsons, ki je orkestru dirigiral prvič. Upam, da bom imela srečo in se bom lahko še kdaj topila v njegovem sijajnem toplem dirigentskem elementu. Topla duša se enostavno rodi, znanje, več znanj pa se nauči.

Bilance in analize so manj ljube, ker ti, če si pošten, pokažejo tudi zdrse, napačne poteze, neumnosti, če že kdo hoče. Pa dajmo, pobrskajmo po letu 2019. Koliko je bilo zares srečnih trenutkov? Koliko od srca in na glas nasmejanih? Koliko blazno bežečih trenutkov, preživetih v družbi ljubih ljudi? Kaj nam je zares uspelo, brez predhodnih zaobljub konec leta 2018? Koliko novih ljudi je prišlo v naša življenja? So se pokazali plemeniti? Ali prevaranti? Ali blazno pametni, ki neprestano sodijo in presojajo? Koliko dragih ljudi je odšlo? Koliko solz je preteklo in koliko neprespanih noči je vstalo z jutrom? Koliko ljudi smo osrečili, potolažili? Koliko njih prizadeli in razočarali?

Odmevna vprašanja za odmevne in poštene odgovore. Ki si jih moramo postaviti in nanje odgovoriti, da naša življenja ne bi tekla prazna mimo nas. Kajti če z zavedanjem spremljamo potek naših življenj in ta naša življenja aktivno živimo, lahko zares občutimo vsa čustva in občutke, ki nas opomnijo, da smo na vseh naših poteh konec koncev ljudje. Z ljubeznijo, prijateljstvom, občutkom pripadnosti, smehom in solzami, rojstvom in, ja, smrtjo. Ko bi se morali opomniti, da smo blagoslovljeni z darom, ki mu pravimo življenje. Ki namreč ni samoumevno, še zdaleč ni lahko in enostavno, je v njem prav malo plim in več osek ...

Sploh pa se trudim s sestavljanjem, ko mi praznično iluzijo še dajejo lučke, ki sem jih napletla, adventne svečke, praznični aranžmaji z jelenčki, s storžki, jaslice in še kaj bi bilo našteti. A če sem iskrena, sem se sestavljala že ob vsakem norem poku, nezgledno bobnala v sebi in poskušala ugotoviti, kako sploh še dovoljujejo oblastniki to norijo. So jim čuti zamrli? K tej čudni (iztirjeni) radosti prištevam kovinski smreki na dveh krožiščih, ki bosta času in vremenu ponovno (?) kljubovali še leto in dan, in novo trgovino, ki bo pojedla še eno travnato površino, nuje po njej pa niti za šilce, niti za ščepec …

Ta en orkester je razglašen, igralci se ne poslušajo in se ne slišijo … Želim zdravja, jeklenih živcev, s smetano dobrih prijateljev, ki marsikaj odtehtajo …
« Nazaj na seznam