Časopis za pokrajino Posavje
29.02.2024
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ojdip, telefoniraj mami!

Avtor: Božidar Veljković    Objavljeno: Četrtek, 13.04.2023    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 311Bralci pišejo
Božidar Veljković
Če kdo verjame ali ne, ženska je tista, ki rodi človeško bitje, tudi moškega. Nekaterim moškim to dejstvo marsikdaj ne ustreza, toda nobeno filozofiranje zoper nujnosti ne pomaga. Enostavno, ENAKOST gor ali dol, toda ta ni moškemu omogočila, da rodi žensko. Res pa je tudi to, da številne avtorice s področja odnosov med spoloma zatrjujejo, da se ženska ne rodi, temveč jo ustvarijo moški. No ja, vsaj nekaj. Ob vsej hvaležnosti ženskam, da nas rodijo, pa moški težko sprejmemo trditev večine žensk, da v bistvu danes ni lahko srečati PRAVEGA moškega, takšnega, kakršnega bi si želele in da bi bil vreden njihove pozornosti. Skratka, za vse v življenju in tudi za to mora obstajati neka krivda (čigava) ali vsaj obrazložitev. Pa pojdimo po poti »ustvarjanja« moškega …

Kot rečeno, ženska rodi tudi moškega, ga doji, neguje, leporeči, ustvarja in v zavest rojenega bitja vpisuje številne pomene. O neizmerni ljubezni matere do otroka, tudi ali predvsem do moškega, ne gre izgubljati besed. Ženska za moškega ni samo mati, ampak edini smisel in božanstvo. Ji brezrezervno verjame in jo neomejeno ljubi. Nikjer ni tako varnega, toplega in ljubečega zavetrja kot v objemu matere.

In naenkrat, par mesecev kasneje ali niti toliko, se otroka, tudi moškega, odda ali odpelje v vzgojno institucijo, najpogosteje so to vrtci za različne mladosti otrok, tudi moških. Tam so tudi ženske. Ne rečem, ponekod se pojavi kakšna izjema v podobi moškega. Toda ta kaplja v morju ali večini žensk nič ne pomeni. Tam ni več brezpogojne ljubezni in pozornosti. Tam ne delajo mame, ampak zaposlene osebe, katerih naloga sta varstvo in vzgoja. Sleherni poskus kloniranja mamine ljubezni tam nikoli ne uspe. Poleg korenčka vzgojiteljice kažejo tudi »palice« različnih velikosti. Tukaj je odvečno vprašanje, zakaj te ženske imenujejo vzgojiteljice. Toda glej čudež, bodoči moški, sedaj samo še sladki otročički, pri vzgojiteljicah uživajo privilegije, čeprav se tega ne zavedajo.

Počasi pride čas, ko je treba v šolo. In v razredu je – kdo drug kot ona, učiteljica. Že prva beseda pri srečanju ni več po intonaciji blizu tisti v vrtcu. Učiteljica nastopa avtoritativno. Otroci, najprej se bomo začeli učiti slovenskega jezika! Kot da so do tedaj govorili špansko. Potem se začenja: tega ne smete, to morate, tako ni dobro, ampak tako, to je in to ni dobro. Iz dneva v dan. Pri tem se počasi korenček izmika in palička primika. Kakor koli gledamo, proces oblikovanja moškega po meri ženske ni lahko delo.

In ko pride obdobje virusov, prehlad in drugih zdravstvenih nevšečnosti, je treba poiskati pomoč. Hočeš nočeš, peljejo nas v zdravstveni dom. Od presenečenja ničesar. Zopet nas pričaka ona – zdravnica. Običajno ji pomaga ali asistira medicinska sestra. Ne rečem, zelo, zelo redko se nekje pojavi medicinski brat, a to ni isto. Sestra ima šarm nežnosti in zaupanja, ki so ga otroci vajeni. Vsi po vrsti jo kličejo sestra, čeprav niso v sorodstvu. Pošteno rečeno, prijetno se nam prilegata toplina v pogledu in tolažba v glasu. To nežno otipavanje po telesu, ko je treba dati injekcijo, sprošča in obuja zaupanje.

Po osnovni šoli je na vrsti srednja šola. Sam sem nekaj časa delal na srednji šoli. V zbornici je bilo 64 učiteljic in pet učiteljev. Spomnim se, da so si dijakinje upale priznati, da v razredu raje vidijo učitelje, toda stvarnost je bila drugačna. In spet vse ponovno z malo višjo stopnjo strogosti. To naredite, tako naredite, pripravite to in to, napišite, naučite se do tedaj. Torej, nadaljuje se »golgota« oblikovanja moškega po ženskem principu. Človek se ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je, temveč tudi postaja, kakor ravna (Viktor Frankl). Dolga leta prebivanja v varnem zavetrju in toplini materine ljubezni moškega v soočanju s svetom naredijo negotovega, neodločnega. Spomnim se besed znanega pisatelja in likovnika, sedaj že pokojnega Mome Kaporja, ki mi je enkrat povedal, da se ženske ne pritožujejo toliko zaradi 'gej-tipov', kot to počno ženske v številnih evropskih državah, temveč veliko več zaradi privrženosti svojih moških materam.

In ko je nekoč obstajal prostor in priložnost, da odraščajoča oseba sreča moškega, na primer vojska in policija, tudi tega ni več. Tudi tam so se prebile in vnašajo svoj princip. Skratka, ne razumem, kako se opisani realnosti danes reče – moški svet. In da je stvar še bolj zanimiva in provokacija radovednosti, večina odraslih žensk, ki si želijo skupnost z moškim, vse pogosteje jamra, da ni pravih moških, ki so sposobni slediti in ustreči volji ženske. Preprosto, zastavlja se eno pomembno vprašanje oziroma dve: kdo je koga rodil in kdo je koga vzgajal? Vse več žensk ugotavlja, da živijo z napačnim moškim. Ojdip, telefoniraj mami!
« Nazaj na seznam