Časopis za pokrajino Posavje
16.09.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Opazovalci

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 24.01.2019    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 183Redakcija
Maruša Mavsar
Pred nekaj dnevi sem prvič videla film po Backmanovem romanu Mož z imenom Ove in me je znova navdušil prizor, ko namerava Ove skočiti pred vlak, da bi naredil samomor, a nekaj trenutkov pred tem opazi moškega, ki v trenutku slabosti nezavesten pade na tire. Seveda je čakajočih na vlak veliko, a vsi le strmijo. Pardon, se drenjajo za boljši razgled in beležijo dogajanje s kamerami na svojih mobilnih telefonih. Zgroženo preprosto čakajo tragedijo, da se zgodi. 59-letni Ove zagodrnja, skoči na tire in neznancu reši življenje. Vsi ostali so in ostanejo le opazovalci.

Absurdno je, da bi zgornji zapis lahko povsem povzemal reakcije naše splošne javnosti na sporočila o resnih grožnjah človeštvu in planetu, ki so jih mediji razširjali v 2018.

Mednarodni forum za podnebne spremembe je 8. oktobra izdal poročilo o globalnem segrevanju, ki s prek 6000 znanstvenimi citati ugotavlja: izbire nimamo več – do 2030 moramo narediti še nikoli prej videne spremembe v vseh spektrih družbe. Samo tako se bomo izognili plazu okoljskih, ekonomskih, družbenih katastrof v bližnjih letih.

20. novembra lani je v Indoneziji naplavilo mrtvega kita, ki je v želodcu prenašal prek 1000 raznih plastičnih delcev, natikače, steklenice, najlonske vreče in 115 skodelic. 100.000 morskih sesalcev letno umre na tak način. Morje je polno plastičnih otokov, mrtvih koralnih grebenov, nasičeno z mikroplastiko, s težkimi kovinami, kemikalijami. Vsakodnevno zaradi pitja onesnažene vode umre 5000 ljudi, 1 milijarda ljudi sploh nima dostopa do neoporečne življenjske tekočine.

Vsak dan naj bi izumrlo okoli 200 rastlinskih in živalskih vrst, dnevno menda skrčimo več kot 80.000 hektarjev deževnega pragozda – tistega, o katerem smo se v šolah učili, da predstavlja pljuča sveta.

Druga polovica leta je postregla s pretresljivimi slikami otrok iz Jemna. Živih okostnjakov. Humanitarna katastrofa na vrhuncu. Samo tam sedem milijonov malčkov življenjsko ogroža lakota. V Sloveniji medtem zavržemo približno 150.000 ton hrane letno. Razne humanitarne krize so se dogajale istega leta, ko je 26 milijarderjev imelo toliko premoženja kot 3,8 milijarde ljudi svetovnega prebivalstva skupaj. Medtem ko na zahodu neobremenjeno kupujemo telefone, oblačila, plastične lutke – za to otroci povsem nezaščiteni delajo po 12 ur v kosu v rudnikih kobalta v Afriki, v stiku z jedkimi kemikalijami na vzhodu izdelujejo naše kavbojke in s plačilom enega centa na plastično punčko bivajo v nepredstavljivih, sužnjelastniških razmerah.

Po svetu vihrajo izredno nasilne in predvsem zahrbtne vojne, ena za drugo. Ljudje vsako uro ostajajo brez domov in domovin. Valovi migracij so neizbežni. Naslove so polnili tudi valovi nadzora – premnoge afere so nas poskušale osvestiti, kako dragoceni so osebni podatki za trgovce in kaj pomenijo objave fotografij, sploh otrok. Je zaleglo?

V Sloveniji smo lani še potrdili zavezanost plagiatorstvu, absolutnim ne-prevzemanjem odgovornosti za razne fiaske, nizkemu nivoju politične kulture, spremljali, kako se nekoč zgleden zdravstveni sistem ruši sam vase in ga pretresajo afere z milijonskimi donosi, v od ljudi odtujenem šolstvu je vladalo splošno nezadovoljstvo, kultura je postala nebodigatreba, vedno več je zelo revnih, po desetletjih dela ponižanih, pa tudi mnogi bolni, za katere vsaj pridno zbiramo zamaške.

Mi? Z izjemo redkih, Oveju podobnih ljudi, ki se ne obrnejo stran (in jih povrhu vsega gledamo kot svetovna čuda), smo vsi ostali le opazovalci odvijajočih se tragedij. Tudi sokreatorji, na kar vedno pozabljamo. Skriti za ekrani zmajujemo z glavami. Vsake toliko se nas kak članek močneje dotakne in potem s tisoči klicaji ter narisanimi solzicami trosimo povezave, komentarje in slike po medmrežju. Bridko je spoznati, da je ravno ta akt »deljenja« in »komentiranja« tudi sklepno dejanje naše ogorčenosti in prizadetosti. Realni vrhunec našega ukrepanja!

Ko je slika ali vsebina preveč naporna, poiščemo kaj zabavnejšega. Šove, poroke kraljevih parov, potovanja, utapljanje v raznih (s fotografijami zabeleženih) užitkih. Svoje življenje in dejstva naše družbene ureditve v večini dojemamo kot skrajno naporne in zakaj le bi se ubadali s tematikami, ki nas dodatno obremenjujejo? Mar se nismo odločili že vnaprej, da ne moremo storiti prav ničesar? Svojo usodo, prihodnost (naše lepe) države, modrega planeta in jutri naših otrok dajemo na pladnju za še nekaj, četudi kratkih trenutkov ugodja in potrošniških razvad.

Vsekakor tudi v 2019 ostajamo zvesti opazovanju. Opazovalci, oboroženi z raznimi študijami in knjigami za duhovni razvoj. Opazovalci, ki ogromno teoretiziramo, a ne želimo začeti s spremembami pri sebi. Opazovalci, ki smo v resnici še nekaj hujšega – samopomilujoči strahopetci.
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

Za Ljubljano ne obstajamo

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

September.