Časopis za pokrajino Posavje
28.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Pismo iz Nostalgije

Avtor: Božidar Veljković    Objavljeno: Ponedeljek, 24.08.2020    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 36Redakcija
Božidar Veljković
Spomine na čase, ki pričajo, da smo zares živeli, mnogi označujejo z besedo nostalgija. Temu pojmu podeljujejo slab sloves, nostalgikom pa še slabši. Pri tem pozabljajo, da je nostalgija spomin na lepa doživetja in ne spomin na to, da smo zgolj bili živi. Lepih stvari se seveda spominjamo z ljubeznijo in občutkom sreče. A nostalgija sama po sebi ni tako pomembna, kot so pomembni vzroki, ki do nje pripeljejo.

Nostalgija je torej skupek spominov na doživetja, ki so pomembno izpolnila naše življenje. Spomin je v podzavest skrit posnetek nečesa ugodno doživetega, ki ga um na željo srca vedno znova obudi. Nostalgija krade lepe trenutke iz objema srhljive minljivosti in jih ponovno oživlja. Zato vedno, kadar me doleti kakšna življenjska ujma ali socialna krivica, objamem svoje spomine in se z njimi sprehodim skozi čas, ki mi vrne upanje, da sta pravičnost in lepši svet pa le mogoča.

Današnji čas je čas ljudi, zasvojenih z magijo zaslužkov, ki imajo zgrešeno percepcijo življenja. Kakovost življenja merijo po tem, koliko zaslužijo, in ne po tem, koliko zapravijo, oziroma koliko so in kaj sploh doživeli ali »uspominili« (dati doživetje v spomin). Da bi doživetje domovalo v spominu, mora biti lepo, iz srca in v srcu shranjeno. Naslovljenci nostalgije so tisti, ki zapravijo čas in ljubezen za doživetje, ki ga nudi okolje. So torej nostalgiki ljubeča bitja? Tisti pa, ki jim je ves svet zaslužek in nič ne spravijo v spomine, ampak vse v denarnico, so si prisiljeni marsikaj zapomniti in bežati pred tistim, kar je bilo. Skratka, so begunci pred moralnimi normami! Če nimate spominov, je tako, kot da niste živeli. Odnosi in doživetja, napolnjeni z empatijo, so najpogosteje vir nostalgije.

S koliko ljubezni se spominjamo ljudi, ki svoje obveze, obljube in dogovore podpisujejo s častno besedo in dostojanstvom? Danes se zaupanje pričakuje samo od onega drugega. Kaj je bolj pomembno od zdravja? Kako se ne spomniti časov, ko so ljudje hodili k zdravniku, kadar so zboleli, in ne takrat, ko je zdravnik imel čas zanje? Kako se vedno znova ne spomniti na čase, ko so ljudje uživali ne samo pravico do dela, temveč pravico do delovnega mesta? Zveni morda neverjetno, a spomnim se časov, ko se je človek lahko preživljal s svojo plačo od lastnega dela.

Prva ljubezen, prvi zmenek in poljub, prvi šolski dan, prva zaposlite – vse to ni nostalgija, to smo mi. Prva beseda našega otroka, prvi zobek, prvi korak in božični večer v objemu družine in svetosti praznika niso zgolj nostalgija, to smo mi. Nekoč sta zakonca, ženska in moški, rojevala otroke, danes to počneta partnerja ali celo ena sama oseba. V nostalgiji so pravice otrok do obeh staršev pred pravico, da bi se zaradi naveličanosti do »partnerja« biološka starša razšla. Otroci nekoč niso bili »kolateralna škoda« neujemanja značajev partnerjev. Za sklenitev zakona v svetu normalnosti je potrebna ljubezen med dvema, nikakor ne predporočna pogodba.

Nostalgija ni čas redkih izjemno bogatih, ampak čas večine izjemno zadovoljnih posameznikov, ki mirno spijo brez strahu, da ko se zbudijo, njihovih služb ne bo več. In kot sam koren besede pove, nostalgija je ljubezen do družine in rojstnega kraja, poudarja nóstos (dom), ki ga danes nadomeščajo hiše. Bilo je vredno to, kar je normalno (beri naravno). Potem je prišla boljša prihodnost, v kateri je »in« to, kar je moderno, čeprav pojem moderno nima niti ene same pozitivne značilnosti, razen drugačnosti oz. da se reflektira na tradicijo. V času, ki ga ni več, je različnost bila humus lepote žensko-moških odnosov in nikomur se ni sanjalo o enakosti neenakega. Nekateri grozijo, da bo še boljše!

Prepričan sem, da je nostalgija novo razumevanje minulega in korekcija časa, v katerem živimo, s čimer projiciramo prihodnost. Torej spomini nikakor niso zgolj preteklost, ampak so preverjena realnost in tudi napotek, kako naj bi bilo nekaj boljše danes in jutri, so neločljivi del prihodnosti. Spomini nam omogočajo, da večkrat živimo. Mar to ni dovolj!?
 
« Nazaj na seznam