Časopis za pokrajino Posavje
16.01.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Po kolektivu se mi toži

Avtor: Bojana Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 07.01.2021    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 16Redakcija
Bojana Mavsar
Mi napiše kolegica Smilja elektronsko pošto, ko ji pred tem potarnam, da ima moj odprti list na ekranu, namenjen pisanju pričujoče kolumne, za zdaj le funkcijo tablice piši-briši, naj se vendar ne obremenjujem, saj bom slej kot prej potegnila besede kot zajca iz rokava in jih strnila v 4.500 znakov, kolikor mi jih je odmerjenih.

Medtem ko ne prvič, verjetno pa tudi ne zadnjič, brez navdiha ždim za pisalno mizo v domači dnevni sobi, ki je od meseca marca, predvsem pa od septembra dalje kot delovni prostor domala v celoti nadomestila pisarno na našem uredništvu, kot prazna vreča, mi Maruša v telefonskem pogovoru namigne, naj tega zajca, ki nikakor noče skočiti ne iz levega ne desnega rokava, povlečem za uhlje iz zajetne skladovnice več kot 20-letnih spominov soustvarjanja našega časopisa.
 
Glej ga, zlomka, navdiha resda še ni, a v hipu pred mojimi očmi namesto prazne vreče kot kupčka sedeče nesreče zraste podoba zajetne matrone, ki ima za seboj že na desetine metrov popisanih strani; za njeno pristnejšo podobo bi si morala samo še na lase naviti navijalke in se zliti z udobjem sedežne garniture. A za navijalke imam prekratke lase, četudi so ti, kot danes pri mnogih blodečih dušah, že potrebni krajšanja, resnici na ljubo pa sem na sedežni garnituri že ničkolikokrat pisala, pa na prostrani zakonski postelji v spalnici tudi, da ne omenjam jedilnice, v kateri velikokrat med pisanjem prispevkov v koronačasu vihtim tudi kuhalnico. Sem pač univerzalna ženska, ki je s prenosnim računalnikom povezana že kot s popkovino in ga kot mačka prenašam iz enega v drug prostor. Seveda je to dandanes, če že brskam po spominih, nekaj čisto drugega kot v 80. letih prejšnjega stoletja, ko sem pisala članke še na Commodore 64, ki se je vsake toliko časa »obesil«, kot pravimo stanju, ko ostaja računalnik na kakršen koli ukaz neodziven. In če nisem bila pozorna med pisanjem na shranjevanje besedila, me urejevalnik, kot danes, ni vprašal, ali shrani ali obnovi nedavni dokument, temveč je odšla celotna pisarija v »maloro«.
 
V več kot dveh desetletjih se je nanizalo kar lepo število prigod in nezgod pri upravljanju z našimi osnovnimi delovnimi sredstvi, kamor sodijo na prvem mestu (še dokaj) bistra glava, sposobnost pomnjenja obrazov, priimkov in funkcij ter vsaj okvirnega umeščanja pomembnejših dogodkov po mesecih ali letih; diktafon in fotoaparat. Slednji mi je v letih, ko smo uporabljali še analogne in vanje vstavljali filme, povzročil kar nekaj sivih las: a) na teren sem prišla že z v celoti poslikanim filmom; b) nisem imela rezervnega filma ali pa mi je tega med hitro menjavo uspelo osvetliti; c) med fotografiranjem so se izpraznile baterije; d) izbor med poslikanimi fotografijami na filmih smo delali v foto studiih skozi majhno povečevalno kukalo in kaj hitro se ti je pripetilo, da si dal v razvijanje premalo oster posnetek, ali, še hujše, med večjim številom zbranih oseb na njem ni bilo ali je bila premalo vidna želena oseba; e) najslabši scenarij: uničiš domala povsem nov fotoaparat, kot se mi je pripetilo med celodnevnim ogledom posledic hudega neurja, ki je avgusta 2005 prizadelo Posavje (ko se je po širšem območju sprožilo prek 600 plazov in odprlo ceste kot školjke), me je spodneslo na kamnitem, blatnem plazu v Zabukovju. Zvin noge je predstavljal še najmanjši problem, saj je počila leča na objektivu, razpoke na ohišju pa je zapolnilo blato. Začuda, posnetki so se ohranili, fotoaparat pa je šel na odpad. Tudi v novodobnem času me še vedno občasno presenetijo prehitro izpraznjene baterije, a je rezerva vselej poleg, večji problem je, če po prenosu posnetkov s fotoaparata na računalnik v njem pozabiš SD kartico, a še vedno ti ostane ostaja izhod v sili: slikanje z mobitelom.
 
V vseh letih sem bila priča mnogim veselim dogodkom, žal tudi tragičnim, pridobitvam, ki so vplivale, po večini pozitivno, na podobo krajine, vasi, mest in način življenja … A nikoli si nisem  predstavljala, da bo napočilo obdobje, ko bom delo opravljala domala povsem brez pokrivanja »živega« terena, da bodo tega, kot bi lizal sladoled preko stekla, nadomestile videokonference in drugi komunikacijski kanali na daljavo … Še najmanj pa, da bom oddaljena tudi od svojega kolektiva kot primarne žive celice mojega dela. Namreč udobje pisanja v domačem ambientu v razvlečeni trenirki ne more nadomestiti ne Smilje ne Roka ne Petra ne Matjaža ne soimenjakinje Bojane ne Maruše in občasno Nike. In če mene vprašate: moje delo ni bilo še nikoli tako naporno kot sedaj!
 
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

07.01.2021 | Kolumne in komentarji

Svet je takšen, kot ga želimo videti

07.01.2021 | Kolumne in komentarji

Po kolektivu se mi toži

11.01.2021 | Kolumne in komentarji

Vse je za nekaj dobro

11.01.2021 | Kolumne in komentarji

Bodimo pujsi, ne kokoši