Pogovori.
Ta trenutek vodim tihi pogovor sama s seboj, ko v nadaljevanju razčlenjujem obče medsebojno pogovarjanje. V medijih pogovoru učeno pravimo intervju, ki izhaja iz angleške besede »interview«. In je še ena taka beseda, za katero imamo čisto lepo slovensko besedo. Ki pomeni za javnost namenjen pogovor s kako vidno osebnostjo za objavo.
Ampak, Tone Pavček: »Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu …«
Niti sanja se mi ne, niti prešteti ne morem (več), koliko pogovorov sem naredila v vsej svoji dolgi novinarski kilometrini. A v spominu mi je ostalo zasidrano, da so bili vsi moji sogovorniki zelo pozitivni ljudje, dobro misleči, da so se vsak na svojem polju oziroma na ljubiteljskem ali profesionalnem področju trudili dati čim več, nam obogatiti naše skupno sobivanje. Na sprejemljiv način so poskušali dopovedati, kaj bi bilo lahko boljše, kaj so vrednote, kaj bi bilo nemara bolj modro opustiti. Spominjam se tudi nekaterih, ki sem jih z malo več muke uspela pridobiti k pogovoru. Morda je komu (z)manjkalo potrebne samozavesti biti v mediju; kdaj me je kdo še na radiu vprašal, kaj se bova pa pogovarjala dve uri in je bil po preteku teh dveh ur presenečen, kako lahko je tako hitro minilo sto dvajset minut. Že res z glasbenimi premori. Na površje so mi »priplavali« Damir Šambarek, Ivanka Počkar, Ana Mamilovič, Silvo Mavsar, Tone Pavček, Darko Bukovinski, vsak na svoj način in s svojimi drobci, ki se budijo in bi za te »drobce« porabila precej A 4 formatov. Oj, naj mi ne zamerijo vsi tisti, ki mi sedaj vrejo na plan. Od čebelarja do glasbenikov, slikarjev do ljubiteljskega zbiralca in popravljalca ur. Kar vse je moja mogočna mineštra med etrom in časopisom. Časopisom, ki ostaja. Za vse tiste, ki radi raziskujejo, ko je že marsikaj mimo in drugače. Berejo, primerjajo minuli čas z današnjim in raziskujejo o ljudeh, o katerih govorijo njihova dela. O njihovih življenjskih osekah in plimah.
Pogovori, običajno s preprostimi, skromnimi in prizemljenimi ljudmi, so dar. Kot so trije bratje Prevc, čeprav letajo 'viiisoko' pod oblaki, pa jim tisti metri spodaj izmikajo stopničke in uvrstitve. Vendar znajo premišljeno odgovoriti na vsako vprašanje, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Brez ihte, ko mi pričakujemo najboljše uvrstitve.
Še tečejo ure, ko smo si in si še vedno največkrat izrekamo želje po zdravju in sreči. Kaj pomeni zdravje, nam je vsem jasno. S srečo je že bolj zapleteno. Kar je sreča za enega, ni nujno, da je tudi za drugega. Sreča je med mnogimi srečami tudi izkušnja dobrega medsebojnega pogovora. Če smo komu kar koli zamerili, da znamo tudi odmeriti. Dobro se je najprej pogovoriti s samim seboj, potem še v skupnosti drugače mislečih. Za dobro sobivanje.
»Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.« Tone Pavček. Oboje danes iz Pesmi o zvezdah.
Bi bili pripravljeni poskusiti biti vsaj zvezdica, če ne že zvezda?
