Časopis za pokrajino Posavje
25.10.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Pomanjkanje časa je diagnoza

Avtor: Božidar Veljković    Objavljeno: Četrtek, 18.03.2021    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 146Bralci pišejo
Božidar Veljković
Človek zagotovo izgublja tekmo s samim seboj. Dosežki znanosti so občutno pred sposobnostjo družbe, da le-te vsrka in vgradi v paradigmo trajnostnega razvoja. Da bi torej šli v korak s časom, ne samo da moramo hiteti, temveč vedno znova delamo prioritete in opuščamo tisto, kar nam veliko pomeni. Odpovedujemo se navadam in početjem, ki nas usodno določajo. Ne dohitevamo vsega tistega, kar se nam vsiljuje in se kopiči, zato smo si časom stalno v laseh. Sami sebi nismo več v prvem planu, vse manj časa je, da bi se resno »vmešavali« v lastno življenje. Zato čas dobiva na ceni.

O usodni povezanosti časa in življenja Charles Darwin pravi: »Kdor si drzne zapraviti uro časa, ni spoznal, kako dragoceno je življenje.« Naglica, prezaposlenost, hitenje in obsedenost z delom je diagnoza sodobnega človeka. Pri tem sploh ni pomembno, ali je človek mlad, v najboljših ali v modrih letih. Medtem ko mladi hitijo, da bi postali močni in modri, modrim zmanjkuje časa za svoje neuresničene sanje. Tako smo vsi nekako ujeti v nekem teku za obvladovanjem stalno kapljajočih novosti, da niti ne opazimo, da se tudi mi sami prenavljamo, postajamo drugačni. »Človek se ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je,« kot zatrjuje Viktor E. Frankl, »temveč tudi postaja, kakor ravna.«

Hitimo tako drug mimo drugega in se ne vidimo. Zdaj, s tako zakritimi obrazi za masko, z upanjem, da nas bo korona obšla, niti z nasmehom ne moremo pokazati, da se človeka veselimo.

Čas je zanimiv pojav in (ne/ekonomska?) dobrina. Poleg denarja ljudem kronično primanjkuje tudi časa. Dan pač nikakor nima več kot 24 ur, tudi če vstanemo eno uro prej. Ljudje se naenkrat znajdemo v težavah, ko nam preživetje jemlje veliko časa. Pozabljamo pa, da še nihče ni premagal časa v svoji tekmi življenja. Kaj je to tako bolj pomembnega, kar lahko izgubimo, od nas samih? Mnogo časa namenjamo stvarem, namesto da bi se zazrli vase in poiskali sebe. Ta pogled vase pa je možen samo z nekom, ki predstavlja ogledalo, v katerem lahko vidimo sebe. To srečevanje samega sebe z drugim in v drugem je početje, ki ustavi čas.

Pogovori današnjih ljudi se bolj ko ne začenjajo s pogojnikom ali mislijo »samo še to«. Torej ta odrešilni »samo še to, da mine«, ali »samo še to, da naredim«, ali »samo še to poskusim« in tako naprej zgovorno pove, da smo v težavah s časom. Nenehno smo v krempljih tega »samo še to«, potem pa se bodo odprla carstva svobode in užitkov za vsa čutila. Samo še, da naredim šolo, samo še, da diplomiram, samo še, da najdem službo, samo še, da si uredim to, samo še, da najdem stanovanje, samo še, da se poročim, samo še, da se otrok rodi zdrav, samo še, da otrok shodi, da začne obiskovati šolo … Samo še to, da preživimo to epidemijo, in tako naprej v nedogled, vmes pa nič.

Gre za tako imenovani krog neskončnega vrtenja ali lovljenja lastnega repa. Kaj pomeni ta verbalni izraz »samo še to«, o čem govori in kaj nam sporoča? Tako ustvarjeni privid o pomanjkanju časa terja od ljudi, da hitijo. Omenjena sintagma »samo še to« nedvoumno govori o privolitvi človeka v prostovoljno menjavo življenja s preživljanjem ali preživetjem. Marsikdaj se želje izkažejo kot prevaranti, zaradi katerih zapravimo čas, ki bi ga sicer namenili življenju. V življenju ljudi nikoli niso bile problem potrebe, želje pa so nekaj drugega. Vse, kar obstaja, se lahko nadgrajuje in spreminja. Vprašanje je, ali je vse novo tudi dobro in ali znamo ločiti žito od plevela?

Vse obstoječe okrog nas vedno lahko spreminjamo, gradimo novo, vendar se je treba vprašati, kje smo pri vsem tem mi? »Življenje je preveč pomembna stvar, da bi se o njem samo govorilo,« je zapisal Oscar Wilde. Če vas preseneti že razcvetela lilija, ste zamudili še eno pomlad. Če vas preseneti za žetev dozorela pšenica, ste spet dovolili, da vam nekdo ukrade poletje. Če se vam zazdi, da je trgatev v goricah prišla prehitro, ste prepozno dojeli, da ste ob še eno zlato jesen. In ko vas nekega jutra presenetijo beli bregovi, boste dojeli, da ste za eno leto revnejši. In na koncu, če je hitenje diagnoza, so prijateljstvo, družina in sožitje z naravo najboljša terapija. Ta terapija je čas. Njeno delovanje pa je odvisno od tega, kako in s kom ga preživimo.
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte