Časopis za pokrajino Posavje
19.08.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Posebnost-i.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 16.05.2019    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 114Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Vsak mesec v letu je po svoje poseben. Nikoli niso meseci podobni lanskim, predlanskim ali tistim pred desetimi in več leti. Vedno se sproži nekaj in tisto nekaj da mesecem drugačno sliko. In ta drugačnost večini, ki bi rada imela mesece ali dneve popolnoma po svoji zamisli, dela ljudi otožne, prešerne in zelo zelo različne.

Ko smo si nek dan dale duška za premlevanje, smo bile enotne, da je maj poseben. Diši po pomladi, je v pričakovanju poletja, zrak vonja ljubezen, razen vrtičkarjem je hladno majsko deževje manj sprejemljivo, rosnemu zelenju se zahoče, da s(m)o starejši letniki bolj mladostni. Je pa prehitro odcvetel španski bezeg, cvetovi forzicij in magnolij so pobegnili, sončne narcise so poniknile, le na barvnih cvetovih tulipanov so počivale duše in oči.

A zame ostaja poseben češnjev cvet. Posebno Kajuhov Češnjev cvet.

Samo en cvet, en češnjev cvet,/dehteč in bel odlomi, moja draga // Ne bom ga za klobuk pripel,/ ne bom ga v gumbnico si del,/ odlomi ga, odlomi, moja draga // Jaz bom ljudem poslal ta cvet,/ vsakomur, ki na križ pripet,/ trpi v pomladi tej… // In glej, ta drobni češnjev cvet/ bo v njih izbrisal malodušja sled/ in spet razžaril rožni jim pogled// Samo en bel, en češnjev cvet/ odlomi, moja draga/ saj veš, kako vsak pozdrav/ človeku za rešetkami pomaga.

Zgodovina v pesnitvi. Ampak ljudje smo tako silno grobo posebni. Ko smo sposobni pomendrati vse češnjeve cvetove vseh ljudi, ki so častno izbojevali boje pred sedemdesetimi in več leti in ne tako davnimi osemindvajsetimi leti, ko so bile češnje takisto polne belih cvetov. A za koga bitke in vojne? Čemu služijo pripovedi, spomini in vse knjige, ko ima vsak možnost vpogled v dogajanja in si lahko vsak ustvari širšo – ne enostransko – sliko? Za razumevanje drug drugega, za skupno pot. Ki ni bila nikoli posuta z belimi češnjevimi cvetovi, še težja bo v tako silni različnosti vseh narodov, če bo vsak poganjal naprej svojo prtljago. Kot edino zveličavno.

Tudi naše vsakodnevne poti so gorko posebne. Dodajam: ljudje smo na naših poteh nerazumno posebni. Ko predrzno ogrožamo življenja okoli sebe. Ko noben ukrep v cestnoprometnih predpisih nima nikakršne teže! Ko se na poteh valijo pripiti, do onemoglosti vinjeni, drogirani, z mobiteli na ušesih, drveči skozi naselja, vozeči v nasprotne smeri, neupoštevajoči prehodov za pešce … Udeleženci v prometu smo vsi. In koliko cvetov, belih in vseh drugih, je bilo položenih v spomin in v slovo v še ne petih mesecih? Tudi to je resničnost – tu in zdaj!

Če hočemo, zna biti življenje lepo. V odtenkih tudi posebno lepo.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»