Potapljanje v magičen svet besed

Dan, običajen dan. Začne se s srkanjem jutranje kave in hitrim preletom naslovov v tiskanem izvodu dnevnega časopisa, ki ga je že zgodaj zjutraj dostavila v poštni nabiralnik raznašalka časopisov. Ne vem, kdo je, od kod prihaja, ali ima družino … Nikoli se nisva zapletli v pogovor, kako živi, zakaj se je odločila za raznašanje časopisov v urah, ko nas večina še spi.

Jutra so lepa, a sama nisem oboževalka prvih zgodnjih svetlobnih žarkov; raje imam večere, ko se dnevno hitenje počasi umirja. Takrat se lahko posvetim branju, prijetno zleknjena v postelji. Tokrat v roke vzamem drobno knjigo z označenim številom strani. 71 jih je in so del filmskega traku, ki ima namesto slik besede. Naslov knjige je neobičajen in prav tako naslovnica, ki se ujema z naslovom – Bosonoga monologinja. Pričnem z branjem. Povedi so kratke, jedrnate, jasne, včasih sestavljene iz ene same besede. To me spomni na pesnika Srečka Kosovela in njegove impresionistične pesmi. Rada jih berem, ker so kljub »redkobesednosti« slikovite, ob njegovih besedah oživi tako pokrajina kot človekov notranji svet. Podobno je v Bosonogi monologinji, čeprav ni pesniška zbirka, temveč zbirka kratkih pripovedi posavske besedne ustvarjalke Marije Hrvatin. Ob branju nenadoma oživijo meni (ne)znani kotički Brežic in Čateža. V zapisanih besedah začutim tako veselje kot žalost, moč in nemoč narave in človeka. Sledim toku pripovedi – občutkom in čustvom; domišljiji pustim prosto pot ...

Težko je opisati globoko izpovedno moč besed, ki jim v vsakdanjem sporazumevanju in sporočanju namenjamo premalo pozornosti in včasih se s preveliko lahkostjo poigravamo z njimi. Besede, izgovorjene ali zapisane, za seboj puščajo široko paleto odzivov – lahko pomirjajo, potolažijo, raznežijo, razveselijo, ganejo, dolgočasijo, zbegajo, prestrašijo, vznemirijo, užalijo, razjezijo in še marsikaj. Zakaj se ne trudimo pri izbiri in rabi besed? »Če govoriš s pametjo, je jezik tvoja odlika. Če govoriš, kar ti pade na pamet, je jezik tvoja nesreča,« pravi turkmenski pregovor.

Jezik je živa stvar in se spreminja. Jezik je orodje, s katerim lahko delamo čudeže in čudež je že to, da ima dvomilijonski narod svoje ozemlje, svojo državo, svojo domovino in lasten jezik, ki je enakovreden ostalim evropskim oz. svetovnim jezikom. Ali morda kdaj pomislimo, koliko je narodov, ki tega nimajo? »Stati inu obstati,« so večkrat izgovorjene in zapisane besede, ki jih je uporabil avtor prve slovenske tiskane knjige v svoji pridigi o veri davnega leta 1550. Besede protestantskega pisca so zgovorne in dobro bi bilo o njih bolj poglobljeno razmišljati in večkrat v letu. Zakaj jih je zapisal? Brez razloga zagotovo ne, a da bi jih lažje razumeli, bi se morali poglobiti tudi v čas reformacije in kasnejše protireformacije. Dr. Jonatan Vinkler, urednik Zbranih del Primoža Trubarja, meni: »Trubar je pisal za svoje ’lube’ Slovence v času, ko je bilo pismenih pet odstotkov Slovenk in Slovencev, in ustvaril izjemen opus. Brez njega bi bila zgodovina slovenskega naroda drugačna.«

Stari rimski modrijani bi rekli: »Verba docent, exempla trahunt.« To pomeni, da besede učijo, zgledi vlečejo. Naj prinese novo leto čim več dobromislečih besed in prav takšnih zgledov. Naj bo čim več besed, vrednih človekovega dostojanstva.