Povezani smo/bomo močnejši
Potem ko je novinarska ekipa nacionalne TV EkstraVisor pripravila odmevno oddajo, v kateri so izpostavili viške zelenjave na domačem trgu in nizke odkupne cene, smo tudi v našem časopisu preverili, kakšno je stanje v našem okolju, ki je daleč naokoli znano ravno po pridelavi zelenjave.
Pogovori z nekaj pridelovalci so nam le potrdili ugotovitve kolegov z nacionalke: medtem ko je stopnja samooskrbe z zelenjavo zelo nizka (pod 50 %), našim pridelovalcem zaradi nenadzorovanega uvoza (cenejše) solata, zelje in krompir ostajajo na poljih in v hladilnicah. Veliki trgovci se pač požvižgajo na zlasti v času epidemije tolikokrat poudarjen pomen nakupa domače, lokalno pridelane zelenjave, in se ponjo odpravljajo v tujino, zlasti Italijo, pa tudi Španijo, Turčijo, severnoafriške države … Ministrstvo za kmetijstvo, ki je v času epidemije napovedovalo, da bo v primeru zadostne ponudbe na domačem trgu omejilo uvoz, za kaj takšnega seveda nima ustreznih vzvodov, morda tudi ne volje.
A kot marsikatera ima tudi ta medalja dve plati. Težava namreč ni le na strani trgovcev, ampak tudi na strani pridelovalcev, ki so – v globalnem merilu – majhni in nepovezani, zato težko zagotavljajo kontinuiteto pridelave zelenjave in trgovce skorajda 'prisilijo', da jo nabavijo na tujem. Medtem ko v procesu pridelave dokaj dobro sodelujejo, je pri prodaji sodelovanja manj oz. premalo, vsak išče svoje prodajne kanale, trgovci pa lažje pritiskajo nanje in z njimi manipulirajo. Že vrsto let poslušamo, da bi povezani in usklajeni lažje zagotavljali omenjeno kontinuiteto pridelave, zagotavljali zadostne količine in vzdrževali ceno. A pravega premika ni in namesto pod dokaj strogimi pravili pridelane in posledično zdrave domače solate imamo na policah solato iz držav, kjer so ti standardi precej bolj ohlapni. Tudi potrošniki (še) nismo dovolj osveščeni, da bi v trgovinah zahtevali ponudbo domače zelenjave, ki pred tem ni prepotovala na stotine ali tisoče kilometrov.
Ključna beseda je torej še vedno 'povezovanje', pa naj še tako zveni kot izrabljena puhlica. V Posavju dokazujemo, da ga na nekaterih področjih zmoremo in da se rezultati že kažejo. Denimo na področju vinarstva, kjer je pridelava še bolj razdrobljena kot pri zelenjavi, a znajo vinarji vsaj pri promociji stopiti skupaj in tako lažje odpreti kakšna vrata. Pa denimo pri kulinariki in gostinstvu, kjer je morda tudi sodelovanje pod znamko Okusi Posavja prispevalo k temu, da sta dva posavska gostinca med prejemniki prestižnih Michelinovih priznanj. Zavedajoč se pomena povezovanja, ga spodbujamo in v tem duhu delujemo tudi v Posavskem obzorniku. Ne nazadnje smo si celo za slogan izbrali #povezujemoposavje. Naj se prime na čim več področjih.
