Primerjati neprimerljivo
Pred tednom dni dobim prijazen klic urednika Petra: »kako ste, kako preživljate te čase …?« Nato sledi predlog: »… bi komentar tokrat napisali vi, ker ste marsikaj doživeli in lahko primerjate …« Primerjam? Ne bom prvi, ki je zapisal, da ne najde primerjave s sedanjim časom in da bodo posledice 'korone' tako dolgoročne, da 'nič več ne bo, kot je bilo'.
Če pobrskam v 'doživeti' čas, bi v ta izbor morda uvrstil bojazen ob ruskem vdoru na Češkoslovaško leta 1968 ter osebni izkušnji s potresoma v Ljubljani (in Posočju) 1976 in Črni gori (JLA) 1979. Podobno kot zdaj so bili izpraznjeni naši kraji med letalskimi preleti in napadi na Posavje leta 1991, izkušnja tistih na bojišču pa je bila mnogo težja. Seveda so vojne neprimerljivo hujše za večino ljudi, a vendar je bilo mogoče v njih, vsaj doslej, prepoznati, od kod grozi nevarnost. Veliko je teorij, kako je prišlo do tega 'koronskega' zla, in ena od dokaj sprejemljivih je, da smo že sredi tretje svetovne vojne, ki so jo zaradi izzivanja Američanov začeli Kitajci, ki so bili na pohod virusa vnaprej pripravljeni in so jo glede na več kot milijardo prebivalcev odnesli z nekaj praskami.
Če dobro razmislim, je bila sedanji negotovosti še najbolj podobna tista ob jedrski nesreči v Černobilu, katere 34. obletnica bo konec meseca, a zanjo smo tako ali tako izvedeli z nekajdnevno zamudo, ko smo že bili deležni 'nevidnih padavin'. Skupna jedrskim nesrečam in napadu koronavirusa sta gotovo nevidnost in nemoč, ki se zaradi tega pojavlja pri ljudeh. Res pa jedrsko sevanje strokovnjaki dobro poznajo in se proti njemu ob pravočasnih informacijah lahko ščitimo, a za razliko od koronavirusa zadene vsa živa bitja.
K sreči je v času, ko to pišem (nedelja, 5. 4. ), Posavje še vedno statistična regija z najmanj okuženimi prebivalci. Pojavlja pa se vprašanje, ali je bilo v njej dovolj testiranih, če vemo, da je v vsaki naši občini po nekaj sto ljudi zdravstveno evidentiranih v samoizolaciji in bi bile tudi naše številke ob testiranju gotovo višje. Mimogrede, celo med odraslimi ljudmi je nekaj takih, ki verjamejo, da je za 'koronsko nedolžnost', še posebno v občini Krško, 'zaslužno' sevanje iz NEK!
O ravnanju naših oblasti v stari ali novi zasedbi je tačas še težko soditi. Meni se zdi ena večjih napak zamujena priložnost, da bi že zelo zgodaj ustavili 'italijanske smučarje' in jih poslali v izolacijo, saj so očitno povzročili najmanj polovico začetnih okužb. Med ostalimi ukrepi bi omenil drastično omejitev zdravstvenih storitev, zaradi česar je oz. bo umrlo več ljudi kot zaradi virusa. A tega števila ne bomo nikoli izvedeli!
Priznam, nam iz 'predgoogle' generacije je prav všeč, kako se te dni dedki in babice učijo uporabljati računalnike, da bi se videli in slišali s sorodniki, ter da se vnukinje in vnuki učijo peči kruh, plesti šale, delati rezance in podobno. Pa tudi toliko (zapisanih) misli o medsebojnih odnosih, pomenu zdravja in narave najbrž še ni bilo. Ko berem, o čem in kako strastno se izpovedujejo ljudje, se mi zdi, da smo na srečanju zdravljenih alkoholikov. Prava katarza človeštva, bi lahko rekli, a od nje utegne biti malo koristi, če, kot pri omenjenih odvisnežih, ne bomo tudi po epidemiji 'delali na sebi', sicer se lahko hitro vse ponovi.
Pričakujem, da bodo za vrtnarijami in cvetličarnami v naslednjih dneh odprle vrata trgovine z gradbenim materialom. Začel naj bi se slovenski 'new deal', v katerem bo verjetno tudi gradnja HE Mokrice. V drugi polovici maja naj bi dobili zeleno luč ostali lokali, pa tudi delo od doma se bo povečini nehalo. Do takrat bodo eni na delovnih mestih pregorevali, drugi pa (doma) uživali kot na počitnicah. Seveda bo vse še omejeno in v maskah, ki bodo postale glavni slovenski produkt, čeprav bodo politično primerni posredniki z uvozom še naprej služili milijone. Učenci in dijaki letos ne bodo videli učilnic, ocene bodo zaključene na daljavo. Prave turistične sezone ne bo, razen morda v hribih, pri južnih sosedih bodo že junija dobili prednost lastniki počitniških hišic in jadrnic. Slovenci bomo spet reševali hrvaški proračun, a tudi tokrat nam tega ne bodo priznali. Drugih potovanj praktično ne bo, ali v najboljšem primeru jeseni, toda še vedno z masko – da se bodo, če povzamem enega duhovitih komentatorjev, do takrat celo psi navadili, da nosimo nagobčnike! Glede na vse prepire in umovanja, kdo ga je v času epidemije kaj polomil, vendarle iskreno upam, da nam ti ne bodo ostali v navadi tudi potem, ko bo (zdravstvena) kriza mimo ...
