Prosti čas – kaj je že to?

Kaj se to danes dogaja z ljudmi? Ob vsem, kar nas je doletelo, ljudje jamrajo in tožijo nad pomanjkanjem časa, nad hitrim vrtenjem urinih kazalnikov. Poznam človeka, ki je po odhodu v pokoj – penzijo, ročno uro, ki jo je vedno imel s seboj, vrgel v smeti, na odpad. Pravi, da ga ne bo več nihče preganjal! To srečevanje zavesti o lastni minljivosti in dejanske neskončnosti časa sedaj človeka jezi? Vseeno, kaznovanje človeka z zavedanjem o lastni minljivosti ne odtehta njegovih svinjarij, ki jih počne.

Razvoj tehnologije razburja z novimi možnostmi, a nevoščljivost soljudi tudi. Nihče več ne utegne biti kos tem izzivom. Prosti čas je kot dobrina, pod močnimi udarci sprememb, ki jih prinašajo tehnološki razvoj in spreminjajoči se odnosi v družbi. Prosti čas je nekoč bil domena turizma, danes gre za novo razumevanje tega pojma.

Torej, kot bi rekli v tržno naravnani neoliberalni kapitalistični družbi, gre za vprašanje ekonomije s časom. Edino, kar ljudem danes manjka, je čas?

Marsikdo bolj tarna zaradi pomanjkanja časa kot zaradi negotovosti svojega zdravja.

Nihče se ne zmeni za skromnost. Nihče ne raziskuje, kaj se spodobi in kaj ne. Samo časa ni dovolj – ne za družino ne za prijatelje, še najmanj zase. Kolikokrat smo bili jezni nase, ko smo opazovali nekoga, ki daje vtis, da ima časa na pretek, ker da ta zna živeti. Kolikokrat smo hiteli, namesto da bi uživali? Izkušnje nam povedo, da je diskurz o večjem kosu kolača v rokah nekoga drugega nekaj povsem človeškega. Nekaj podobnega sporoča že ponarodela zgodba o pameti, kot najbolj pravično porazdeljeni dobrini med ljudmi – nihče se ne pritožuje, da mu je manjka.

Čas že od nekdaj ni več neekonomska dobrina ali tista dobrina, za katero NI treba nič plačati. Ljudje smo bili dolgo časa prepričani, da je čas stvar ali predmet tako imenovane neodplačne pogodbe z Bogom. Seveda, vse, kar se dogaja, se dogaja znotraj dimenzij nekega časa, ki ga ima vsakdo za določen čas na razpolago. Čas sodi v družino »neskončnih kategorij«, kot so še prostor, materija-snov, anti/materija in energija, žal pa se človekova časovna omejenost ne ujema z dimenzijami neomejenosti vesolja, razen če nimamo v mislih človeške neumnosti?

Odpiranje neomejenih možnosti udejanjanja človeka, ki jih prinaša razvoj tehnologije, in s tem tudi nekontrolirana eksplozija želja, je nekaj, česar nikakor ni možno umestiti v prostor »dodeljenega« časa.

Z vidika ekonomskih načel v življenju ljudi obstajata samo dve vrsti časa: uporabljen in zapravljen čas. Drugače povedano, čeprav malo hudomušno, pomeni, da ali živimo ali nekdo drug živi namesto nas. Delitev časa na pretekli, sedanji in prihodnji je stvar in izziv slovnice, pri čemer pa ne smemo spregledati koristnega učinka njihove dialektične enotnosti za razumevanje človekove eksistence.

Morda je veliko bolje razdeliti čas na tako imenovani prosti čas in neprosti čas. Ta predložna in pogojna delitev časa ima svobodo kot svoj kriterij.

Prosti čas je tisti del časa, v katerem ljudje počnemo samo to, kar želimo početi, v katerem to, kar počnemo in doživljamo, čutimo kot svojo lastno potrebo. Ne/prosti čas pa je tisti del celote, v katerem to, kar počnemo, moramo početi.

Zato neprosti čas doživljamo kot prisilo ali nasilje nad svobodo. Tehnično tehnološki razvoj kot skupna akumulirana dediščina ljudstva bi morala človeški družbi dati svoj prispevek k zmanjšanju razdalje med enim in drugim načinom preživljanja časa.

Seveda, čas je, tako kot vse ostalo, razen gibanja, relativna kategorija. Namreč, čas je, kot sem nekje prebral, prepočasen za tiste, ki čakajo, prehiter za tiste, ki se bojijo, predolg za tiste, ki žalujejo, prekratek za tiste, ki se veselijo, toda za tiste, ki ljubijo, je čas večnost. Zato je čas tisto najbolj vredno darilo, ki ga namenjamo nekomu.

Medtem ko poklanjamo svoj čas, poklanjamo del življenja, ki je nenadomestljiv, čeprav bistveno obogaten s smislom – biti z nekom.

Vse povedano je pomembno predvsem zato, ker je veliko bolj pomembno, koliko življenja je v enem letu, kot to, koliko let smo spravili v eno življenje. Zato je čas, predvsem pa prosti čas, relativna kategorija, ki ga je dobro napolniti z življenjem. Torej, dajmo času – čas.