Časopis za pokrajino Posavje
18.06.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ranljivost.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 24.08.2017    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 350Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Poletno nedeljsko jutro. Zgodnje in sveže, ko sem ubrala še en svoj običajni nedeljski »džiro«, s postanki in s premisleki na njih. Kupim uveljavljeno »coffee to go« - kavo za s seboj -, ki ni oddrvela dlje kot do bližnje klopce za počivanje, kjer sem jo počasi srebala z (ne)prijateljico cigareto v družbi, ki je, Bog pomagaj, vzpodbujevalka za brskanje po malih sivih celicah.

Zgodnji moderni nomadi si natakajo motorno hrano v plehovino, s katero bodo odrinili, kdo ve kam v svobodo ter s kakšnimi nameni in cilji. Dobrimi, ki ne bodo nikogar ranili? Znova (k sreči po dežju) lepo zelena koruzna stebla na desni me z značilnim vonjem zvabijo na svojo stran; bližnji hrib z mogočno lestvico vseh zelenih odtenkov ter s cerkvenim zvonikom, večjimi in manjšimi rdečimi strehami med zelenilom da slutiti neko že skoraj pozabljeno vaško življenje.
 
Pogumno pretegnem noge med koruzo, tipljem po klasih, tipanje mi ne pove nič kaj pametnega, vsaj ne iz koruznega spomina iz časa dedka, babice in strica. Ko zlezem malo blatna in mokra iz koruze, se ležerno pripelje na kolesu gospa z belo psičko v košarici. Oh, to pa jaz ne bi mogla s svojim mačkonom, ji rečem. Zadovoljno se nasmeji, pogladi kužo in mi pove, da si onidve to tako radi privoščita. Potegnem še sama prste v bel kožušček, ko so v njem že prsti mladenke, prijetne za oko od glave do pet. Rahlo valovite pšenične lase je imela pokrite s čelado, na dolgih zagorelih nogah pa stopala obuta v stabilnih športnih copatah. Da bo letos še srednješolka, da bi se potem rada vpisala na veterino in da bo že menda kako, se nama je z gospo prijazno pridružila. Ko sem odpirala cigaretno škatlico in se ob tem jezila, kaj nam pa »malajo« nanje te spačene slike, ki nimajo učinka, jo slišim: »Pa nehajte, gospa, pa se tudi na slike ne bo treba jeziti.« In mi štirje, s kužo vred, dobimo za družbo kolesarsko petčlansko družinico, opremljeno po vseh predpisih. Starša, z otroci od vrtca, osnovne šole do srednješolca, so tu na počitnicah. Pri babici in dedku na vasi, kjer imata kmetijo in vinograd. Otroci uživajo ob domačih živalih, jih spoznavajo, malo pomagajo pri krmljenju in opravilih, ki so jim po starosti dostopna. Z daljšimi počitnicami pri njiju pa so vnuki vsaj nekoliko omilili ranjeni duši, ki sta jima jo na kmetiji povzročila suša in toča, so nam povedali. Kužka v košarici z roza pentljico na glavi je bila pravi magnet za vse, posebno mlajšima dvema.
 
Nenadejano srečanje z druženjem in spoznavanjem je bil obliž na ranljivost v meni, ki jo povzročajo vremenske ujme od požarov, neviht do poplav, ko ljudje trpijo, umirajo, ko jim po življenju strežejo tihotapci, ko brezumni in zaslepljeni teroristi pahnejo v brezkrajno bolečino družine in prijatelje. Srečanje za spominjanje, ko ni nihče nikogar žalil, poniževal, ko se ni nihče ošabno vihtel nad drugim. Moja spontana družba je bila očitno družba z veliko mero občutljivosti, sem potem še razmišljala, ko je družinica odkolesarila nekam na sladoled, kot so rekli, mladenka za sprejetim klicem po telefonu in gospa s psičko v mir stanovanja.
 
Naposled se le lotim blatnih podplatov in ranljivosti, s katero je treba živeti. Smo takšni, ki nam je dan občutek ranljivosti, in takšni, ki so tega občutka oropani. Ranljivost je namreč tudi zibelka veselja, ustvarjalnosti, pripadnosti, ljubezni, povezanosti, kar da našemu življenju pomen. Pa se iz naštetega tokrat trezno - ranljivo sprašujem: smo res varni v naši domovini in – ali vemo, kdo, kakšni ljudje upravljajo z vozili, ki vozijo proti nam ali za nami?
 
  
 
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

13.06.2019 | Kolumne in komentarji

Dan D.