Časopis za pokrajino Posavje
19.09.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Samoumevnosti jezika

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 16.02.2017    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 338Redakcija
Maruša Mavsar
Ali so vas tujci kdaj začudeno spraševali o vašem maternem jeziku? Kako to, da sploh imamo svoj jezik? Drugim narodom, sploh 'velikim', naša suverenost ni samoumevna. In če jim že lahko pojasniš ozemeljsko suverenost, jih jezikovna dodobra zbega. Kako lahko preživi jezik, ki ga govori, piše, bere, v njem sanja, čustvuje in misli tako zelo majhno število ljudi?

Ko s takim vprašanjem naletijo name, jih zajame plaz pripovedi, o tem kako slovenščina stoji ob boku približno 6000 svetovnim jezikom. Da se je razvila iz praslovanščine, da naša prva tiskana knjiga ni od včeraj, temveč sega že v leto 1550. Da je naš jezik obogaten z dvojino in veliko prožnostjo, saj imamo kar šest sklonov. Da se slovenščine učijo na več kot 50 fakultetah po svetu. Da je jezik tudi narečno barvit, saj imamo na tem lepem koščku zemlje 48 narečij … Navadno ostrmijo, potem pa prostor napolnijo z nizom medmetov iskrenega navdušenja.

Če ste to že doživeli, dobro veste, kako človeka, nehote, a silovito, ob tem preplavi ponos. Takrat na površje privre zavedanje, da je jezik naš zaklad. Zibelka našega kolektivnega spomina, identitete, kulture. Kako ne bo ta jezik za nas za vselej poseben, če smo se že kot otroci ravno s temi 29 glasovi slovenščine stapljali v družbo? Nekaj let kasneje pa s 25 črkami slovenske abecede slikovito opisovali okolico? Potem namreč, ko smo bili do približno enega leta starosti sposobni izustiti vse glasove kateregakoli svetovnega jezika, smo postopno, skozi pozorno poslušanje, oponašanje odraslih, svoj svet oblikovali ravno s pomočjo slovenščine.

Danes je znanstveno preučevanje skrivnostnega procesa učenja jezika v izrednem zamahu. Nevroznanosti vsakodnevno kukajo v možgane in potrjujejo, da je jezik osrednje okno v naš notranji in zunanji svet. Zanimivo je, da se pogosto tudi pripadniki 'velikih' narodov tega zelo zavedajo. Tekom študija sem spoznala francosko družino, ki svoje štiri otroke vzgaja v Sloveniji. Starša, oba Francoza, sta otroke od prvega dne selitve odločno spodbujala, da se naučijo slovenščine. „To vidiva kot življenjsko prednost zanje. Po eni strani postanejo del tukajšnje družbe, po drugi pa je učenje tega jezika odličen trening za njihove možgane,“ sta mi zaupala. Kako sta bila daljnovidna! Po nekaj letih učenja se skoraj ni opazilo, da je slovenščina otrokom tuj jezik.

Vsak materni jezik je dragocenost, vredna globokega spoštovanja. Hkrati pa je, kot sta videla Francoza, sredstvo integracije v družbo. Kako nam gre na tem področju? Imajo prvi, s katerimi se otroci tujejezičnih staršev srečajo, vzgojitelji v vrtcu in učitelji osnovnih šol, res dovolj znanj, spodbude, konkretne podpore in učinkovitih orodij, da otrokom pomagajo do sporazumevanja v slovenščini? Resda je naša država majhna, a očitno je bila izbrani kraj bivanja za tujejezične družine, s tem pa naj bi bila tudi slovenščina jezik sporazumevanja v družbi, kajne? Multikulturnost je lahko velika prednost nekega okolja, a ob tem mora biti v zavesti ljudi tudi pomen povezovanja v družbo, pomen sodelovanja za skupno prihodnost. Zato me zaskrbi, ko na posavskih igriščih vedno pogosteje opazim najmanj dve skupini otrok, ki sploh ne komunicirata med seboj! Jezik je naenkrat postal ovira, neprepusten ovoj ločenih skupin. Ne spregovorijo niti besede, besedice, čeprav naj bi bili ravno otroci najbolj odprt del družbe.

Ob kulturnem prazniku vprašanja kar vrvijo, a naj izberem le osnovna. Najprej, ali sami dovolj cenimo to, da imamo svoj jezik in ali znamo prenesti ljubezen do jezika našim najmlajšim? In drugo, ali imamo načine, kako pomen učenja slovenščine v našem okolju in dobrobiti le-tega prenesti tudi tujejezičnim staršem?
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

Za Ljubljano ne obstajamo

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

September.