Še zgodba, vredna podpore?
Vstop v prvoligaško druščino pred dobrima dvema letoma je ne le v Krškem, ampak v celotnem Posavju sprožil pravo nogometno evforijo. Po senzacionalnih zmagah na uvodnih dveh tekmah je bilo Krško najbolj vroče nogometno mesto v državi, klub je užival velike simpatije v nogometni javnosti. Nekateri so opozarjali, da bo kmalu prišla streznitev in padec na realna tla, kar se je res zgodilo, a rezultatsko gledano sta bili sezoni uspešni, saj je Krško na koncu vendarle zanesljivo ohranilo prvoligaški status, kar nedvomno ni mala stvar.
A to je le rezultatski vidik, ki pa ni oz. ne sme biti edini. Tudi v našem mediju smo projektu »Krško v prvi ligi«, ki smo ga poimenovali kot »zgodovinsko priložnost za Posavje«, dali podporo, a pod predpostavko, da prvoligaška ekipa ohrani viden posavski pečat, neodvisno od rezultatov na igrišču. Ocene o tem, ali ga danes še ima, so različne, a dejstva, da so iz časov druge lige v ekipi le še vratar Marko Zalokar, njegova rezerva Jan Račič in vezist Dejan Urbanč, se ne da prikriti. Seveda je ob tem treba dodati, da se je iz Krškega v tujino in celo v reprezentanco »izstrelil« Gregor Sikošek. Najbrž se je na začetku celo preveč poudarjalo, da bodo v prvi ligi igrali »tisti igralci, ki so jo priborili«, a že v drugem delu prve sezone se je v lovu na rezultat marsikaj spremenilo in precej »staroselcev« je izgubilo mesto ne le na igrišču, ampak tudi na klopi in celo v ekipi. Rezultatski uspeh je prikril dejstvo, da je na igrišču čedalje manj domačih fantov, med katerimi morda, kot pravijo v klubu, nekateri res niso bili kos zahtevam prve lige ter so v želji po višji minutaži in napredku odšli v druge klube, zlasti v brežiškega. Stvari so se s tega vidika obrnile na slabše z začetkom sodelovanja s švicarskimi investitorji in prihodom javnosti nikoli predstavljenega športnega direktorja, čigar prva bolj vidna poteza je bila za mnoge težko razumljivo zimsko slovo peterice zaslužnih in večinoma domačih nogometašev na čelu s kapetanom Miho Drnovškom. Navijače je do neke mere še mirilo dejstvo, da so precej priložnosti dobili trije mladci iz domače nogometne šole (David Kovačič, Jan Gorenc in Ester Sokler), a je bilo nezadovoljstva na tribunah čedalje več, zlasti še po odhodu tvorca krškega uspeha, trenerja Tomaža Petroviča, vrhunec pa je bil znameniti transparent o »Švici in mojem življenju«.
Ta kratek stik z navijači je pokazal tudi na pomanjkljivo komunikacijo vodstva kluba tako z navijači kot s širšo javnostjo in mediji. Dejstvo, da klub v dveh letih prve lige ni pripravil niti ene (!) novinarske konference, na kateri bi predstavil dogajanje v klubu, je dokaj zgovorno. Tako se je večkrat zgodilo, da so informacije po neuradnih kanalih prišle v javnost, klub pa jih je z objavami na svoji spletni strani in družabnih omrežjih pojasnjeval potem, ko sta jih že »premlela« ulica in šank. Izgovarjanje na »davek dolgoletnega amaterizma« po dveh letih ne more več vzdržati in kljub vedno novim obljubam o izboljšanju komunikacije še vedno ni (veliko) drugače, saj smo odgovore na nekaj rutinskih vprašanj pred novo sezono dočakali štiri dni po zaprošenem roku oz. tik pred zaključkom redakcije. Morda pa je klub prerasel lokalne okvirje in sodelovanje z domačim medijem, v katerem se sprašujemo, ali je to še tista »zgodba«, ki smo jo v začetku navdušeno podprli.
