Sijaj in sence življenja zadnje sevniške grofice
Od nekdaj sem imela rada zgodovino, vedno me je zanimalo življenje v preteklosti, zato me je razveselila novica, da bo priljubljeni slovenski pisatelj Ivan Sivec napisal roman o življenju zadnje sevniške grofice. Njeno življenje je preplet privilegijev, boleče izgube in neomajne volje, da kljub vsemu ostane zvesta sebi. Roman, ki je v nastajanju, bo zagotovo več kot le zgodba o eni izmed zadnjih plemkinj – bo zgodba o ženski, ki je močno ljubila, in, žal, tudi izgubila svoji najdražji osebi.
Ob misli nanjo vedno začutim globoko spoštovanje do njene življenjske zgodbe, ki je preplet ljubezni, osebne tragedije in notranje moči.
Kdo je bila plemkinja, ki je sledila svojemu srcu? Od kod je prišla na sevniški grad in kdaj? Kakšen je bil njen vsakdan – je rada brala, se je pogosto sprehajala, jezdila svojega konja, sprejemala obiske in prirejala velika slavja? Kako se je vedla do ljudi, ki so živeli v tedanjih lesenih hišicah pod gradom? Je hodila k nedeljski sveti maši po ozki poti, ki še danes vodi z gradu mimo Lutrovske kleti do cerkve sv. Nikolaja?
Mathilda Arco Zinneberg je bila v bližnjem sorodstvu s habsburško-lotarinško dinastijo. Ko se je zapletla v ljubezensko razmerje s poročenim konjeniškim majorjem Arthurjem Traenklom in zanosila, jo je tedanja visoka plemiška družba izločila. Po rojstvu hčerke Kitty se je skupaj s svojim izbrancem preselila z gradu Ebreichsdorf pri Dunaju na sevniški grad in živela precej odmaknjeno življenje, vendar je uživala v družinski sreči. Žal družinska idila ni trajala dolgo. Arthur je zbolel za rakom na požiralniku in umrl. Dve leti kasneje je za otroško paralizo umrla njena 14-letna hči. Ostala je sama s spomini in neizmerno bolečino.
Avstrijska pisateljica Gusti Stridsberg, ki je bila grofičina prijateljica, v svoji knjigi Mojih pet življenj o obisku na sevniškem gradu med drugim zapiše: Bila je to najbolj tiha hiša, kar sem jih kdaj obiskala. Grofičin lik oživlja tudi kratek film Med legendo in resničnostjo domačina Bojana Kostevca, posebno doživet pa je dogodek, poimenovan Večerni ogled gradu in srečanje z grofico Mathilde. Ob ogledu gradu se v večernem mraku odpro grajska vrata, grajske hodnike osvetljuje le medla svetloba sveč. Vse je tiho, mirno ... Trkanje na vrata grajske sobane prekine tišino in tok razmišljanja. Izza vrat se zasliši glas, ki vabi, da se pridružimo gostiteljici, ki upodablja grofico. Mehkoba njenega glasu riše podobe srečne družine, ki se je po nekaj letih razbila, kot se razbije ogledalo, ko pade na tla. Nevidni drobni kosci stekla so zarezali v njeno srce … Vsak večer so prebivalke in prebivalci trškega jedra pod gradom opazovali premikajoči se svetel sij bakle, ki je osvetljeval grofičino pot od gradu do Lutrovske kleti, kjer je klečala in molila za svoja draga pokojna …
Zgodba o zadnji sevniški grofici, ki je na sevniškem gradu živela trideset let (od 1910 do 1940), je kot ustvarjena za filmsko upodobitev. Morda se bo nekoč našel nekdo, ki se bo lotil scenarija zanj, a do takrat bo načrtovani roman pisatelja Ivana Sivca oživljal ta pretekli čas. Bo to oda pogumu ženske, ki se je odločila slediti svojemu srcu in stopati po svoji poti? Bo to zgodba o veliki ljubezni, globokem trpljenju ter iskanju notranjega miru?
Naj bo tako ali drugače, njeno življenje je dokaz, da so nekatere vrednote – ljubezen, iskrenost in predanost – brezčasne.
Njena zgodba ni le odmev nekega preteklega časa, ampak tudi opomnik, da so zgodbe ljudi, ki so živeli pred nami, vredne raziskovanja in ohranjanja. Zgodovina ni le kronika bitk in pomembnih zgodovinskih odločitev, temveč so tukaj tudi osebne zgodbe, ki nas nagovarjajo k razmišljanju o lastnih vrednotah, željah, odnosih ... So most med preteklostjo in sedanjostjo – most, ki vodi k premisleku o tem, kaj je tisto, kar daje smisel našim dnevom, kako lahko ustvarjamo boljši svet zase in za zanamce. So opomnik, da ima vsak izmed nas moč, da preseže pričakovanja drugih ter stopi na svojo edinstveno pot.
