Časopis za pokrajino Posavje
27.11.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Skrb za okolje in druge pravljice

Avtor: Božidar Veljković    Objavljeno: Petek, 29.10.2021    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 175Bralci pišejo
Božidar Veljković
Desetletja in desetletja daleč nazaj problematike okolja oziroma varstva narave pred človekom nismo jemali dovolj resno in je bila praviloma omenjena na ravni trivialnega vprašanja. V začetku šestdesetih let minulega stoletja je problem okolja nenadoma postal najbolj priljubljena tema dekletom, ki so sodelovala na lepotnih tekmovanjih. Da ne bomo krivični do politikov, tudi njim je bila problematika varovanja okolja znana že dolgo nazaj, a zagotovo ne pred »spoznanji« kandidatk za lepotna tekmovanja. Skrb za okolje je politikom posebej v srcu, kadar ne zmorejo dovolj kompetentnosti in državniške modrosti, da bi rešili kakšen problem. Kadar koli so politiki poskušali razložiti, zakaj niso izpolnili tistega, kar so na volitvah obljubili, so problematiko okolja uporabili kot nekakšno mini krilo, da pokrije vso nečednost. Skratka, dolga desetletja se je človekovo skrajnje okrutno ravnanje z naravo jemalo preveč neresno.

Kakorkoli že, znanstvene raziskave že lep čas opozarjajo, da je treba glede odnosa ljudi do okolja nekaj storiti, toda interes kapitala je vedno »glasoval« za politike, ki vedo, od kod prihaja njihova podpora. Zastrašujoče je opozorilo ene od znanstvenih študij v reviji Science, v kateri je med drugim napovedano, »da bodo otroci, ki so rojeni leta 2020, od dvakrat do sedemkrat pogosteje priče skrajnim podnebnim dogajanjem. To pomeni, da bodo doživeli dvakrat več orkanov, trikrat več poplavljanj rek, štirikrat slabih žetev in petkrat več suš, kot tisti, ki so bili rojeni leta 1960.« Znanosti pa je treba verjeti. Vprašajmo se, kdo so tisti, ki bodo nosili posledice maščevanja narave? Torej tisti, ki pri tem grehu niso sodelovali.

Če drugega ne, pošteno bi bilo, da predstavniki kapitala in politiki v svojem komuniciranju z javnostmi opustijo diskurze o skrbi za bodoče rodove, varovanju okolja in družbeno odgovornem razvoju. Skratka, neučlovečeni egoizem in antropocentrizem sta seme vseh težav narave in tudi človeka. Sodobna praksa antropocentrizma, ki pod pretvezo skrbi za blaginjo človeka, na osupljiv način uničuje naravo, se požvižga na etiko in ubija še to, kar je v človeku ostalo človeškega. Humanizem sega bistveno širše, kot je človek in njegove potrebe. Gre za odnos med vsemi živimi bitji oz. koeksistenco med njimi. Humanizem med drugim zajema človekov spoštljivi odnos do življenja, ki stanuje v telesih vseh drugih bitij. Zato je antropocentrizem negacija humanizma, kajti gre za ideologijo, ki daje pravico človeku, da odloča o usodi vseh drugih živih bitij.

»Zemlja lahko zadovolji potrebe vsakega človeka, ne pa tudi vsakršnega pohlepa.« To sporočilo Mahatme Gandhija stoji tudi v osnovi krščanske miselnosti o skromnosti kot načina spoštovanja narave in solidarnosti kot ljubezni človeka do sočloveka. Toda pri ljudeh praviloma vlada popolna zmeda pri razlikovanju med pojmi zaslužiti, prilastiti, ukrasti in podobno. Zasluženo je samo to, kar je protivrednost vloženega dela nekoga v okoliščinah družbeno ovrednotene ure dela. Vse ostalo je daleč od zasluženega. Paradoks današnjega kapitalizma je v tem, da gre za svojevrstni družbeni sistem krivic, ki ga na volitvah legalizirajo in legitimirajo ljudje, ki imajo od takšnega sistema največ škode. Iskanje ljudskosti v puščavi moralne praznine je najbolj perverzen način zapravljanja časa.

Sodoben način življenja je človekovo dovzetnost za prav, dobro in pošteno pripeljal tako daleč, da ne ločujemo več med potrebami in željami, med potrebami in zadovoljstvi, med potrebami in strastjo za močjo, ki je vseskozi, če pogledamo v antropološko ogledalo, temeljila predvsem na materialni moči. Žal, z lastninjenjem kakšnega koščka zemlje s strani enih se planet za toliko ne poveča, povečajo pa se revščina, negotovost in strah onih drugih pred na ta način nakopičeno močjo. Seveda sta ta strah in negotovost človeka toliko večja, kolikor manjša je sposobnost države, da s sistemom davčne zakonodaje popravlja tako nastale krivice. Odgovoren odnos do okolja je tudi v tem, da je treba odpraviti razmere, v katerih se sistemsko ustvarjajo revni, osamljeni in brez svoje volje na socialni rob odrinjeni ljudje. Narava pripada vsem enako, mar ne?
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

25.11.2021 | Kolumne in komentarji

Nasilje nad ženskami je nesprejemljivo