Skromnost in deklica pred vitrino s slaščicami
Danes sem stal v vrsti neke prodajalne s pekovskimi izdelki, ki s svojim obiljem ponudbe dobesedno grdo žali skromnost, to človeku od Boga dano eksistenčno vrlino. Zdi se mi, da je skromnost nesramno pregnana iz našega vsakdana ter da se na ljudi, ki prakticirajo to vrlino, gleda kakor na 'ne povsem svoje' osebe. Gre za prakso, ki se prične pri sebi v korist okolja in soljudi. Človek res mora imeti dober želodec, da bi se ukvarjal s sodobnim marketingom, ki podpira potrošništvo in iracionalnost. Sicer pa potrošništvo, ki je samo po sebi nasprotje skromnosti, najbolje opisuje naslednji pregovor: »Kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, z denarjem, ki ga nimamo, da bi naredili vtis na ljudi, ki nam niso všeč.«
Skromnost je tista, ki je reševala človeštvo
Številni so pripravljeni trditi, kako je naš svet do danes obdržal le razvoj tehnologije. Seveda, vsakdo ima pravico do lastne zmote. V bistvu gre za zamenjavo tez. Skromnost je tista, ki je obdržala človeštvo, popravljala krivice razvoja brez napredka in blažila prepad med megalomanstvom in determinizmom. Skromnost sicer ni le zgolj lepa čednost, ampak je osebna vrlina in tudi oblika neverbalne komunikacije. Kot socialni komunikator: skromnost je tista, ki drugim sporoča informacije o nas. Ljudje na različne načine razlagamo skromnost, redko kdaj priznamo, da gre pri tem v svoji osnovi za empatijo. Ne zavedajoč se ljudje s skromnostjo izražamo in čutimo, kar doživlja druga oseba, ne da bi pri tem izgubili zavedanje, da gre za njeno izkušnjo in ne našo. Ne morem si kaj, da ne bi zatrdil, da sta si skromnost in smisel pravzaprav mati in oče filozofije socialne eksistence. Ali kot pove V. Frankl: »Človek je toliko bolj človek, kolikor bolj mu v življenju ne gre samo za užitek in 'imeti se fajn', ampak bolj za tisto, kar je prav, kar je smiselno. Kolikor bolj se človek izvije iz 'ukvarjanja s seboj' in se preda neki nalogi ali osebi, toliko bolj stopa v področje smiselnega in zadovoljnega življenja.« In da ne bo krivice, skromnost je edina iskrena manifestacija spoštovanja okolja in vsega živega sveta v njem.
Skrajni je čas, da se naučimo sramovati tudi pred seboj
Pred prodajnimi mesti tovrstne ponudbe je največ gneče ravno v jutranjih urah. V vrsti pred mano sta stali, kot lahko sklepam, mamica in hčerka. Tako sta si simpatično in očitno podobni, da ne more biti drugače. Torej, hčerka je bila nekje deset do dvanajst let mlada. Dekle je ves čas s pogledi objemalo in božalo vse možne dobrote, katerih okusov, sem prepričan, niti ne pozna. Rokice je pritiskala na steklo vitrin in lahko si mislite, kam lahko seže ta otroška domišljija, položena v upanju. Mamica je nervozno stiskala bankovec petih evrov in sramežljivo poskušala ugotoviti prodajne cene dobrin v vitrini. Ko je mamica prišla na vrsto, je vljudnostno prosila, če lahko dobi polovico katerega koli kruha, in sicer, »če je ta od včeraj ali predvčerajšnjim«? Prodajalka je rekla, da nimajo več takega kruha. Mamica je prijela otroka za roko, hipno sta skupaj izstopili iz vrste, medtem ko je deklica še vedno imela prikovan pogled na vitrino s sladkimi dobrotami. Poskušajmo videti sebe v tem položaju. Za tistega, ki je človek, za tistega, ki je starš, za tistega, ki čuti – dovolj.
Leporečenja, ode, traktati o miru in boljšem jutri izpolnjujejo naš vsakdan, do grla vpete v krivice in vojne – sreča, da upanje umre zadnje. Če nekdo ni dojel, da krivice krojijo naš vsakdan, ga življenje ni v ničemer izučilo. Žal, karte za tuzemsko igro pokra življenja je že razdelil tisti, ki nas je ustvaril. Ciniki bi rekli, da ni stvar v razdeljenih kartah, ampak v znanju in veščini igranja z njimi. Deklica, ki je pustila svoj pogled prikovan na vitrino s sličicami, zagotovo nič ne ve o kockarskih navadah odraslih v neodrasli družbi. Njeno mamico pa je najbrž življenje izučilo, da živimo v času krivic, potvarjanja in v nizkotnem življenjskem slugu, ki mu rečemo iznajdljivost. V bistvu ta naš čas, ki je edini, ni tako slab čas – mi smo tisti, ki smo slabi, ker smo ignorirali polom upanja deklice pred vitrino s sladicami.
Nad drugim smo samo, ko pomagamo, da ta vstane
Zagotovo vem, da bo deklica iz vrste čakajočih v omenjeni prodajalni obdržala spomin na obilje slaščic, a tudi na izpuhtelo upanje, grenkobo njene mamice po tovrstni izkušnji. Nihče ni vidno trznil. Saj, koga danes zanima tako imenovani eksistenčni vakuum ali votlo srce, ko pa živimo v dobi obilja, toda tako lačni smisla? Smisel doživimo, če se izvijemo iz lastne narcisoidnosti in ponudimo pomoč nekomu, ki mu bo ta gesta privabila nasmeh na obraz. Tudi prisrčni deklici pred vitrino s sladicami v prodajalni pekovskih dobrot. Ali je možno, da danes ni več okoliščin, v katerih bi lahko bili boljši ljudje, kot smo bili včeraj? Se lahko potrudimo in vidimo, kje vse nas še čaka delo? Demoni nepredvidljivosti so se iz svoje skrinjice resda razpasli po vseh kotičkih socialnega labirinta. Ali je morda človečnost že zdavnaj neslavno abdicirala?
