Časopis za pokrajino Posavje
14.12.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Smo lahko »mojtim«?

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 28.09.2017    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 403Redakcija
Maruša Mavsar
Košarkarji so nas napolnili z občudovanjem in iskrenim navdušenjem. Razširili so slovenska srca. Na srečo je bil za medije zgovoren tudi selektor in pojasnil, da za vsakim pravim uspehom najprej stoji strategija, le-to pa še okrepi pozitivna spodbuda. Kokoškov je ustvaril »tim«, ki je po četrt stoletja truda za kolajno domov prinesel več kot le kolajno, prinesel je zlato in hipno poenotenje naroda.

»Razmišljati moramo le o tem, da dobimo vsako četrtino, ki nas čaka. Takšen pristop nas lahko popelje daleč. Kot selektor se osredotočaš na naslednjo tekmo (…) hkrati pa razmišljaš tudi o strategiji, kje bo moštvo čez recimo pet let,« je orisal svoj pristop v intervjuju za Dnevnik. Pomočnik trenerja v NBA je stavil na nekaj ključnih igralcev, a dajal dragoceno priložnost na igrišču tudi mlajšim, manj izkušenim igralcem. Kakšen recept!

Niso bile sanje. Majhna Slovenija – saj veste, tista, ki jo tolikokrat potiskajo na rob Evrope, tista, ki na police dobi drugorazredne, a v primerjavi z zahodom drage prehranske izdelke, tista, ki jo stokrat zamenjajo za Slovaško, tista, ki sicer igra dobro košarko, a bi se morala bati velikih narodov – je osvojila sam evropski vrh!

Naenkrat je besedna skovanka »mojtim« združila naše najlepše, patriotske občutke ob rezultatih te vrhunske športne strategije. Moj tim. Moja država. Moji so-državljani. Za nekaj časa je bilo še najbolj mrkim in betežnim lepo biti Slovenci.

Glej, no, glej, pri izhodišču je pravzaprav veliko vzporednic s Posavjem, kjer smo za belo Ljubljano pogosto le neka puščava na robu države. Na jugu. No, puščava z nuklearko in sedaj Melanijo. A če je uspelo Kokoškovu videti potenciale tam, kjer jih drugi niso in če je uspelo košarkarjem pustiti srce na igrišču brez finančne računice – zakaj ne bi ta model deloval tudi drugje? Zakaj ne bi Posavje dokazalo, kot na primer mnoge še manjše regije v tujini, da je tudi naša zgodba lahko zgodba o uspehu? Kar se tiče naravnih pogojev in danosti, širokega gospodarskega znanja, vplivnih posameznikov v regiji in prestolnici, mnogih talentov v umetnosti in športih – imamo prav vse.

A kaj, ko bi najprej morali znati izpolniti dva osnovna pogoja: poenotenje v posavski »mojtim« in sprejetje skupne strategije razvoja, ki bi ji brezkompromisno sledili do zavidljivih uspehov. Da se znamo poenotiti, jasno dokažemo, ko nam preti grožnja od zunaj: kadar nam jemljejo bolnišnico, ko nam grozijo poplave, ko nam želijo ukiniti urgenco ali preseliti sedeže državnih institucij. Takrat smo v pravem pomenu regija, pa čeprav le za nekaj dni. Takrat je politični vrh odločen in Posavci zbirajo podpise na vse možne načine. Ko pa vladajo mirni časi, takrat še najbližji sosedi ostanejo le »svojtim«. In v mirnih časih vsi, ki v Posavju vidimo izrazite potenciale za uspeh, žalostno ugotavljamo, da je »svojtim« zelo težko premakniti iz predvidljive cone udobja in izrazitega oziranja na lastne, zelo ozke, občinske ali celo še ožje koristi.

Zakaj ne bi navdiha košarkarjev razširili in presegli podcenjujočo in zastrupljevalno tekmovalnost? Lahko sanjamo, da bi kdaj – gledajoč razvoj naše regije – ponosno rekli: »O, to smo dosegli mi. Bravo, Posavje, mojtim«?
 
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji