Šola varno zavetje človekotvornosti

Otroci so ena najranljivejših skupin družbe, še posebej otroci s posebnimi potrebami. Zato je toliko bolj pomembno, da smo odrasli dovzetni in subtilni do njihovih vsesplošnih potreb.

Da bi otrok lahko shodil, mu je treba ponuditi tla pod nogami. Pri prvih korakih potrebuje oporo, ob kateri lahko znova varno vstane. In na poti odraščanja je zanj še kako pomembna široka paleta razvijajočih se »človekotvornih prvin«, ki mu bodo orodje in pomoč pri razvoju do samostojne, odgovorne, razmišljujoče in zdrave odrasle osebe.

Z izrazom »človekotvornost« opredeljujem tiste elemente naše osebnosti, ki nam omogočajo sebe in svet okoli nas sprejemati z razumevanjem svojega najglobljega jaza. Le-to nam olajša slediti vsem zunanjim normam in pričakovanjem družbe ter nam pomaga ohranjati svoje duševno in telesno zdravje. Zato je otroka treba od najzgodnejšega obdobja vzpodbujati in njegovi razvojni stopnji primerno učiti: zavedanja lastnega telesa in uma, razmišljanja, vsestranskega izražanja, pogovarjanja, prepoznavanja in besednega izražanja lastnih občutkov, iskanja in preizkušanja lastnih zmogljivosti, sprejemanja odločitev, zavedanja posledic in sprejemanja odgovornosti, sprejemanja in razumevanja različnosti, sposobnosti vživljanja v drugega človeka, samoregulacije, samorefleksije … (ne pa: ubogljivosti, pridnosti, slepega izvrševanja navodil, prestrašenosti, rangiranja, razslojevanja …)

Kot učiteljica v prvem izobraževalnem obdobju se srečujem z vedno več nemirnimi otroki in otroki s posebnimi potrebami nasploh. Tesnoba in anksioznost, agresija, melanholija na drugi strani, lažja bolezenska stanja, nemotiviranost, odklonilno vedenje, slaba pozornost in koncentracija, nesprejemanje različnosti, nestrpnost, pogost nemir v otrocih …, nakazujejo na preveliko neharmoničnost, ki sama po sebi preprosto onemogoča zdrav celostni razvoj.

Učitelji, ki smo v resnici šola, najlažje otrokom pomagamo in jim nudimo vzpodbudno učno okolje tako, da smo zgled. Na drugi strani pa mu lahko vede ali ne vede, že samo zaradi rutinskega uresničevanja predpisanega kurikuluma in zaradi manj primernega videnja svojega položaja v razredu, predstavljamo tisti del stresnih situacij, ki povzročajo ali poglabljajo zgoraj omenjene težave. Učitelj, ki sam nikoli ni razvil globokega zavedanja o sebi, ki se ni imel priložnosti naučiti samorefleksije, pogovarjati se, biti empatičen, izražati svoja čustva, sprejemati različnost in podobno, s svojo pedagoško držo »ex cathedra«, s pogledom na otroka od »zgoraj navzdol« in s strokovnim prepričanjem »lastne vsevednosti«, gotovo ne more biti zgled za razvoj »človekotvornih prvin«. Celo nasprotno. Takšen učitelj, ki poleg vsega naštetega svojo uspešnost pri delu vrednoti na podlagi pridnosti in ubogljivosti učencev, posameznika in posebne potrebe preprosto spregleda. Zavrte »človekotvorne prvine« pri otrocih pa so mu v pomoč za doseganje lastnega cilja, ki pa poleg omenjenega načeloma vključuje visoko raven na pamet naučenega, nepovezanega akademskega znanja.

Za učenje in razvoj vsega naštetega je nujno potrebno varno in sprejemajoče okolje. V takih pogojih so napake sestavni in poučni del procesa. Okolica in pomembni odrasli pa odgovorno prijazni sopotniki njihovega razvoja, namesto nekoga, »ki tako ali tako ve«, kaj je za otroka najbolje. Predvsem v zgodnjem obdobju, ko se otroci s temi veščinami šele spoznavajo, je toliko bolj pomembno, da izkusijo njihovo vrednost. Višje, kot jih bodo razvili, manj vpliva bodo nanje imeli zunanji elementi, destruktorji, zunanja motivacija in prikrite pasti potrošniške družbe.

Klavdija Mirt, prof. RP, učiteljica na OŠ Leskovec pri Krškem