Časopis za pokrajino Posavje
20.10.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Sosed naj bo sosedu sosed

Avtor: Božidar Veljković    Objavljeno: Četrtek, 01.10.2020    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 28Redakcija
Božidar Veljković
Tiho in mehko drug za drugim v rumenem siju in ritmu lahkega vetra padajo listi ter tako slikajo posavsko pokrajino z najlepšimi barvami. Sence dreves postajajo bolj podolgovate, tenke in blede. Jesen je v vinorodni posavski dolini zelo lep letni čas, ki prinese kopico različnih dobrot. Vinogradi nas bogato obdarijo s krvjo zemlje, ki potem po pameti vso zimo teče v naših žilah. Jesenska harmonija čudovitih okusov, ki jih podarja zemlja, krepi življenjski vir energije, optimizma in topline v naših srcih, čeprav se bliža zima.

Ta letni čas je neke vrste ogledalo, v katerem vidimo sebe in svoja početja. Narava človeku vedno daje, čeprav ga sploh ne potrebuje. Velja obratno. Toda zgolj obilje dobrot, ki jih jesen prinaša, ne more ustvariti občutka sreče, ki ga lahko dva človeka ustvarita drug drugemu. Greh je meriti uspešnost človekovega življenja samo z materialnimi plodovi in dosežki. Človek je družbeno in predvsem duhovno bitje, ki ima v sebi potrebo po komuniciranju z drugim človekom. Če pa je to srečanje dveh sosedov, je to toliko bolje.
 
Pogosto narobe mislimo, da so največje vrednosti in dobrine tega sveta vedno nekje daleč stran od nas. Običajno se nam dozdeva, da vse dobro in človekovim čutilom ugodno ne stanuje v naši bližini. Zvezde menda nikoli ne bi bile tako čudežno lepe, če ne bi bile tako daleč. Podobno, ko kdaj pričakujemo pomoč, imamo občutek, da ta lahko pride edino od daleč. Po tem miselnem vzorcu se začenjajo vse bajke. Nekoč, nekje stoletja daleč, za mnogimi morji, v čudežni deželi, je živela /…./. Ta nepojasnjena obsedenost z mistiko in vsemogočnostjo daljave nas žene daleč stran od edinega pravega bogastva – sočloveka. Ja, znan mi je pregovor o sodobnem odnosu med sosedi, ki pravi: veliko lažje je ljubiti človeštvo kot prvega soseda.
 
Današnji človek pogosto nima zaupanja v sočloveka, da bi z njim delil težave in probleme, kajti v času ideologije, ki slavi premoč in zmagovalce, ni lahko priznati neuspeha in težav. A razmere, v katerih živimo zaradi negotovosti preživetja posameznika (epidemije, uničenje okolja, brezposelnost), so čas soodvisnosti in ne čas pobega v zasebnost in odtujevanja. Sosed - človek je nekdo, ki je vedno tukaj. Izmed vseh ljudi je sosed tisti, ki nam s svojo navzočnostjo ustvarja tako potrebno človeško okolje in občutek svobode. »Največja človekova zabloda je poskus, da bi se spravil z nebesi, namesto, da bi se spravil s sosedom,« pravi Elbert Hubbard.
 
Izkušnje so pokazale, da je bil človeku najpomembnejši tisti sočlovek, ki je fizično najbližji in ne najbližji po sorodstvu. Moder je tisti, ki ima v sosedu prijatelja. Zato naj tisti, ki želi dobrega soseda, najprej on sam postane dober sosed. Tisti, ki ga obdajajo dobri sosedje, ima najlepše dobro jutro. Dober sosed je najlepša ograja, ki razveseljuje in osvobaja. Neka legenda pravi, da polži svojo hiško nosijo s seboj samo zato, da ne bi živeli med slabimi sosedi. Toda, dobri odnosi med sosedi niso samoumevni, ne padejo z neba. Medsosedska razmerja je potrebno graditi, v njih vlagati. Najpomembnejša investicija so medsebojno spoštovanje, potrpežljivost in razumevanje različnosti med ljudmi.  
 
Te dni me je pot vodila med vinogradi na severni strani občine Brežice. Na enem od odcepov za Mali Vrh sem zagledal tablo, na kateri je pisalo: Ulica dobrih sosedov. Nadaljeval sem po tej potki, ki je nosila nenavaden naziv. Do mojih ušes so prihajali zvoki harmonike, ki je spremljala veselo, a precej neuglašeno petje, sicer zelo uglašenih sosedov. Nisem se mogel upreti radovednosti in sem vstopil v zidanico, v kateri je vse kipelo od dobre volje in prijateljstva. Sosedje, predvsem lastniki zidanic, so si med seboj tako blizu, da so se dogovorili za prijateljska srečevanja tudi brez posebnih razlogov. Potreba po druženju je za njih najpomembnejši razlog.
 
In zato, ljudje, pustimo svet, ta se bo že nekako znašel. Posvetimo se prvemu bližnjemu, svojemu sosedu. Naj nam bo v veselje, da pri srečanju s sosedom, znancem ali katerim koli človekom, prvi ogovorimo sočloveka in si tako polepšamo dan. Beseda človek zveni lepo, beseda sosed pa ljubeče. Bog nas je ustvaril, da smo ljudje in zahteva od nas, da to tudi smo. Ni takšnih časov, v katerih to ne bi mogli biti ali da vsaj ne bi poskušali biti dobri ljudje.
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

15.10.2020 | Kolumne in komentarji

Moj kraj.

15.10.2020 | Kolumne in komentarji

Gre tudi z domačimi močmi

ne spreglejte

20.05.2020 | Sporočilo

Skrb za telo in um v objemu narave

22.07.2020 | Oglas

Otroške sobe