Časopis za pokrajino Posavje
16.06.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Spektakel.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 02.03.2017    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 311Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Spektakel, kot ga še ni bilo! Je bilo televizijsko oglaševanje za letošnjo Emo 2017, namenjeno za zmagovalno pesem, ki naj bi - bo - slovenski narod in z njo deželo predstavljala na Evroviziji v Kijevu v Ukrajini. Izvor »spektakla« je latinski, slovar tujk pove, da je, da bi to bil pogled, prizor, igra s pašo za oči, »spektakularen« pa zbujajoč pozornost, (zelo) zanimiv, nenavaden, kričeč.

Oglaševanje je bilo parajoče, obupno, kot so bile zapete pesmi, če bi se petju sploh lahko reklo petje, ki je večinoma kričalo v angleškem jeziku. Vsebina pesmi? Vrtim kolo spomina leta nazaj, ko je bilo moč slišati lepa besedila v lepih melodijah in ritmih, ki so bile in ostale v užitek. Pesmi so bile darilo, ki nam jih iz etra redko, redko ponudijo v poslušanje za lepši, mirnejši in veselejši dan. Ali pač noč. In končno menim, da nas slovenska javna televizija zlorablja z vsakoletno Emo, letos so jo uvrstili celo v mesec kulture, in nenazadnje, da že ves ta čas zlorablja tudi lepo žensko ime Ema.

Neprekinjeno zbujajočo pozornost (spektakularno) bi bilo več kot samo dobro usmerjati v dejstvo, da se je naš narod tesno oblikoval skupaj z razvojem slovenskega jezika, s prvimi knjigami, prevodom biblije, prvo slovnico, saj so v našem Posavju ustvarjali slovensko besedo tukajšnji rojaki, kot so: Bohorič, Dalmatin, Valvasor, Pleteršnik, Slomšek, Toporišič… za njimi današnji Posavke in Posavci, ki bogato literarno ustvarjajo. Ki jim je mar maternega jezika, saj v svojih delih zapuščajo bogato jezikovno zapuščino ter v njej svojo miselnost, razgledanost, predanost, ljubezen do posameznika in skupnosti.

Kot da smo opravili s svojim kulturnim praznikom in velikim poetom Francetom Prešernom, ki je slovenski jezik dvignil na sijajno umetniško raven ter s tem celemu svetu potrdil Slomškove besede. On je svoje rojake v 19. stoletju opominjal, da je greh sramovati se svojega jezika, ga zatajiti ali ga kar pozabiti. Slomšek je kot najvišjo moralno obvezo postavil spoštovanje do staršev, ki otroke vzgajajo v spoštovanju do maternega jezika in v ljubezni do svojega naroda.

Za moje neupogljivo vedenje je Prešernova Zdravljica vrh vsega širše ljudskega in ta kitica: »… Žive naj vsi narodi,// ki hrepene dočakat dan,//ko, koder sonce hodi,//prepir iz sveta bo pregnan,//ko rojak//prost bo vsak,//ne vrag, le sosed bo mejak!...« S solzami v očeh jo pojo naši športniki, ko se dviga slovenska zastava in ko v roke prejemajo lovorike za odlične športne rezultate. Pojem in solzim z njimi. Med tem slovenski narodni skupnosti na Koroškem grozi, da bo vrag spet postal mejak, saj tu »rjava« politika spet streže pri uporabi slovenskega jezika. Bo državna politika še kar smrčala?

Naj še kar ostanemo pri kulturi in slovenskem kulturnem prazniku, ko smo na letošnji državni proslavi slišali v vesoljni svet kričeč (na)govor predsednika UO Prešernovega sklada Vinka Moderndorferja, navajam del: »… Umetnost ne postavlja zidov, umetnost jih ruši. Umetnost in kultura sta namreč globoko etični. Če si kulturen, si tudi etičen. Tako preprosto je to.« Čudovito ubesedena misel o tem, da bi morali biti politiki kulturni.

In da ne bi prišlo do zlovešče jezikovne pomote: treba je spoštovati slehernika, ki obvlada enega ali več tujih jezikov, ki vsak na svoj način bogatijo, kot bogati slovenski jezik vsakega, ki se ga je uspel naučiti.

In, ja, drage Eme, Nike, Darje …, da bi uspele splezati na »zeleno vejo«, da bi bile prejemnice drobnih pozornosti, ki dajejo moč in voljo!
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

13.06.2019 | Kolumne in komentarji

Dan D.