Časopis za pokrajino Posavje
14.12.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Spomini.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Ponedeljek, 26.08.2019    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 77Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Brez spominov ne bi bilo zgodb. Brez njih bi bila naša življenja ena sama velika praznina. Kot bi ne bili, kot bi ne obstajali. Brez spominov se ne bi pisala zgodovina. Zgodovina človeštva, zgodovina ali zgodba posameznika. Vsak posameznik piše svojo zgodovino, vsi skupaj nekakšno skupno. Ki je … Kako bi sploh živeli brez spominov?

Vedno spomini. Pridejo, pa poniknejo, se prerivajo, preskakujejo, nam nagajajo, so lepi, plemeniti, trpki, smešni, sramežljivi, nikoli pozabljeni.

Poletje, bolj kot kateri koli čas, vrača spominsko panoramo našega zelenega bisera – Krke, ki je obrobljena s sklanjajočimi vrbami. Te so jo in jo tudi danes od vzhajajočega jutra do večernega zatona drugače zeleno barvajo. K njej smo se na zelenico izpod šentviškega griča zgrinjali v japonkah, kar skoraj bosi ali drveli na ponijih. Prav razburljiva so bila prebijanja čez koprive in grmičevje k špici. To je tam, kjer se Krka poljublja s Savo. No, se še. Ni nam bilo mar makadamske poti čez mostova obeh rek, uživali smo prvinskost, ko je očem hudo videti, kako ob siju sonca pločevina mendra vso zelenico pod Horvatičem.

Zgodba za brezčasno premlevanje ostaja pločnik ob Bizeljski cesti, kjer smo pešci pomota kolesarjem in smo kolesarji poguba pešcem. Pešci smo na pločniku pač pešci – družine z otroškimi vozički, pasjimi ljubljenčki, ostareli z berglami, hoduljami. In na dvokolesu zvončkljaš in se opravičuješ, ker si se znašel na tej pogruntavščini. Ali imaš smolo in ti kolesarju iz parkiranega avtomobila na pločnik puhne nič hudega sluteča pojava, ker je pač pločnik! Da verjameš, moraš poskusiti. Na lastni koži. In se sprašuješ, kdo bo plačal potolčen spomin. In se je nad ustoličeno kreativnostjo bogokletno pritoževati!

Spomin na to poletje bo nekoga nekoč predramil, da je bilo burno. Prevroče za bolnike, divje za pridelovalce živeža. Uživači, ki jim poletje pomeni najlepši letni čas, pač sodijo pod posebno rubriko. Kot počitniški čas, ki je nesramno hitro zdrsnil.

Res vse mine. Spomini ostanejo. Nekateri posebej živi in nedotakljivi na drage osebe, ki vztrajajo in kljubujejo nemilostim. Kljubujejo nemilostim, čeravno se je življenjski smerokaz bebavo pokvaril. A v spominih, dragi, se življenje nadaljuje ...
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji