Številke.
22. marec je bil, bila je nedelja, snežinke so se šle nek zimsko-pomladni ples med drevesnimi cvetovi, živela sem obvezni jutranji bralni običaj, podzavest mi je cefral koronavirus in napovedana osamitev, ki zlovešče zveni »ostani doma«. Ob šestih in 24 minut me je neka divja sila nasilno premikala, objelo me je grozeče bobnenje, po zaslugi več kot šestdesetletnega poslušanja Radia Sljeme me je kako minuto kasneje glas voditeljice seznanil, da se je Zagrebu zgodil potres magnitude 5,3. Pri sosedih grozljiva kolobocija koronavirusa in potresa. Bi bilo lahko še slabše za ljudi? Vse skupaj pa je tako blizu. Nikoli nisem pretirano marala številk, a po urah in dnevih bitke zdravnikov za življenje je za krutimi posledicami usahnilo življenje petnajstletnega dekletca.
To jutro sem prebirala Srečka Kosovela. Iz njegove pretežno žalostne lirike sem že pred vsesplošnim bučanjem prebrala kitico iz Predsmrtnice: //»Vsi bodo dosegli svoj cilj,/ le jaz ga ne bom dosegel…/ Ognja prepoln, poln sil,/ neizrabljen k pokoju bom legel«.//
Od kod ta virus? Od koga? Od res tam neke živali? Od hudobcev ali nerodnežev (nepopravljivo raje verjamem vanje ), ki jim je pobegnil iz cevčic v ta svet med ljudi, ki jim ni nihče in nič več sveto? Je ta virus s krono nam vsem v opomin? Resna tukajšnja življenjska šola? Opomin, da smo vsi, zares vsi eno, vseeno, od kod izhajamo in prihajamo. In da nam je vsem dana ena in edina narava! In ta en edini svet. Moja večna mantra.
Številke me morijo! Umrlih oskrbovancev v naših domovih za starejše! Kako je to mogoče? Kdo je tu (ne)odgovoren? Kje se je zataknilo? Kaj je krivo? Ali je to kar tako, če si star, imaš še pridruženo bolezen, pa zato naj bi kar umrl? V glavnem so to pojasnila. Ali ni to grozljivo? Nečloveško. Kaj pa svetovne velesile? So nedolžne? In o množici številk o okuženih, umrlih govorimo na neverjetno brezdušen način. Češ, kaj pa je dnevno 900 (in še več) umrlih, 18 pa ozdravelih?
Nisem poklicana, da bi secirala ljudi v zdravstvu, trgovinah, nevladnih organizacijah, sploh ne tistih, ki so samoiniciativno pristopili v vrste pomočnikov, pismonoš, da bi življenje teklo kolikor toliko znosno; šivilj, ki mnoge med njimi niti niso, a šivajo zaščitne maske, in tako naprej. Globok poklon vsem, ki vlagajo svoj trud, znanje in življenje, da bi se človeštvo izvilo iz kronske nevarnosti, ki smo jo ljudje vzeli že v prvih korakih bolj za šalo kot zares. In je pokazala zobe.
Ko sem nek dan iskala pismonošo, da bi mi povedal, kako teče delo pri njih v teh izrednih situacijah, mi je odgovoril, naj kar napišem, da nikakor, da je noro, ko sta v mali kombi s kolegom natovarjala pakete, namenjene v Dobovo. Za kaj več in še za sličico sogovornika pa bi morala poklicati za dovoljenje na mariborsko poštno upravo. Ko bi že v začetku pandemije nujno rabila svojega zobozdravnika – ali vsaj zobarja iz Posavja –, bi morala po zdravniško pomoč ali v Novo mesto ali Celje, kjer imajo pravila, kaj oziroma pri kakšnih težavah se te sploh lotijo. Ostala mi je visoka samokontrola, potrpljenje in še kaj, da ne bi po ustni votlini premlevala kaj takega, kar bi me dvignilo v višave.
Moja jutra nimajo znanega zagona. A me nemirna narava povleče v tek. K radiu in novicam, muziki, časopisom in revijam, kjer se s slastjo za slast zrinem med modne strani, med letošnje in barve, udobne superge, torbice. Uh, koliko poti za dvig morale, odmerki pa so pač odvisni od … Za pospešek misli na prijatelje … na vrvež v mestu, na pitje kave z dragimi. Ki bo, ko bo … saj bo!
In v prazničnih trenutkih tople, spoštljive misli na vse, ki so padli v tej koronski, kronski ali kakšni že vojni. Z molitvijo, verjeli v njo ali ne.
