Časopis za pokrajino Posavje
16.04.2024
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Strahove in neznanje proč

Avtor: Rok Retelj    Objavljeno: Četrtek, 01.03.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 876Redakcija
Rok Retelj
Zaradi hitrega tempa življenja vse prevečkrat »pozabljamo« na zdrav življenjski slog. Dejansko se tega, koliko je zdravje pomembno, zavemo šele takrat, ko se nam začnejo pojavljati določene težave in začnemo redno obiskovati zdravnika. V zadnjem času je vedno več primerov zastojev srca, zaskrbljujoče je predvsem, da se vedno pogosteje pojavljajo tudi med mlajšimi. Leta torej ne igrajo več tako velike vloge. Po statistikah sodeč letno v Sloveniji zaradi akutnih koronarnih vzrokov umre nekaj tisoč ljudi. Ob zastoju srca gre za bitko s časom, zato je zelo pomembno, kako odreagiramo. Večina srčnih infarktov se zgodi na javnih mestih, zato so prvi reševalci na mestu vedno očividci - laiki. Se pravi, da se lahko vsak od nas znajde v situaciji, da postane tisti prvi, ki mora ukrepati in reševati. V Posavju so ponekod razdalje med ekipami NMP in kraji, kjer nekdo lahko doživi srčni zastoj, velike, zato je najpomembnejši ravno odziv prvih reševalcev. Že po zakonu smo v nujnih primerih po svojih sposobnostih dolžni nuditi pomoč in poklicati NMP. Najslabše bo, če ne bomo storili ničesar in od daleč samo opazovali negibno osebo. Problem sta strah in neznanje. Predvsem slednje izstopa, saj učimo oživljati samo, ko delamo izpit za avto, a se tudi to kar nekako pozabi. Večkrat je že bilo omenjeno in tudi sam menim, da bi bilo treba osnove prve pomoči redno obnavljati, ne samo enkrat pred vozniškim izpitom in potem nikoli več.

Vsak se lahko nauči oživljati in vsi bi se morali naučiti! Še posebej pa bi morali znati uporabljati defibrilator, saj je hitra defibrilacija poleg kontinuirane masaže srca še kako pomembna. K sreči je v naši regiji število AED v zadnjem času krepko naraslo, po vseh občinah jih lahko naštejemo vsaj 80, kar je res lepa številka. Mreža AED je potemtakem kar dobro razvita. Tudi njihova dostopnost je primerna. Vendar pa bi morali še bolj stremeti k temu, da defibrilatorji ne bi bili sami sebi namen. Pohvale vredna so vsekakor usposabljanja, za katera (prostovoljno) skrbijo usposobljeni reševalci. Zdi se, da je vedno več posameznikov, društev, organizacij in ostalih, ki bi se želeli naučiti pravilnega rokovanja z defibrilatorjem. V prihodnje bi morali še bolj delati na preventivi, da bi čim več ljudi, ko bi bilo potrebno, brez pomislekov pristopilo k oživljanju z uporabo AED. Zatorej, strahove in neznanje je treba dati proč, treba je spremeniti miselnost, da lahko vsak vsakomur pomaga, to je pa tudi eno od naših življenjskih poslanstev, mar ne?
« Nazaj na seznam