Časopis za pokrajino Posavje
6.08.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Svet je takšen, kot ga želimo videti

Avtor: Smilja Radi    Objavljeno: Četrtek, 07.01.2021    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 117Redakcija
Smilja Radi
Epidemija širjenja koronavirusa je spremenila naš pogled na življenje, na odnose, na materialne dobrine; vodi nas k premisleku o tem, kaj je pomembno in kaj ni pomembno; spodbuja nas k vrednotenju smisla našega bivanja in spoznavanju, kaj nas povezuje z osebami, s katerimi živimo, se družimo, delamo; koliko je iskrenosti, hvaležnosti, zaupanja ... Morda je čas za prevrednotenje vrednot in njihovo dejansko uresničevanje.

Ena izmed izjav, ki je zaznamovala lansko leto, je zagotovo zapisano mnenje pod člankom na hrvaškem portalu Index.hr, v katerem je pevka Nina Badrić sporočala, da glasbeniki v času epidemije ne morejo delati in da mnogi stradajo. Komentar, v katerem jo je eden od uporabnikov družbenega omrežja povabil k pobiranju krompirja na trideset hektarjev veliki njivi s plačilom okoli 40 evrov na dan, je pritegnil pozornost z različnimi odzivi ne samo pri naši hrvaški sosedi, temveč tudi v Sloveniji. Mnogi so idejo o pobiranju krompirja sprejeli kot žaljivko, kot neprimeren komentar, pa je bilo res tako mišljeno?

Razmišljanje o izjavi, v kateri vabi hrvaški poljedelec glasbene estradnike k pobiranju krompirja, prebuja ne samo mnogo mnenj, pač pa tudi asociacij, kajti s krompirjem je povezanih kar nekaj dobrih starih ljudskih pregovorov in tudi zgodbic. Spomnimo se tiste, ki govori, kako je avstroogrska cesarica Marija Terezija rešila ljudstvo pred lakoto s tem, da je ukazala na območju celotnega takratnega imperija saditi krompir. Torej, če imaš vrt ali njivo, na kateri lahko med drugim posadiš tudi krompir, ne moreš biti lačen, poleg tega pa lahko še nahraniš koga zraven, če ga posadiš malo več. Skratka, izjava je bila dobronamerna, bi lahko rekli, vendar je marsikdo v njej videl žaljiv odnos do glasbenih ustvarjalcev, za katere je glasbeno ustvarjanje njihovo življenjsko delo, poslanstvo, notranji klic. Vsi pač ne moremo biti glasbeniki, vsi pa imamo radi glasbo, ker nas sprošča, pomirja, vabi na ples … Tudi ob delu imamo radi glasbo in zato potrebujemo glasbenike, a potrebujemo tudi ljudi, ki imajo radi delo na zemlji, pa peke, mizarje, avtomehanike, zdravnike, učitelje itd.

Ob vsem tem se zastavlja vprašanje ali lahko lačen človek ustvarja ali se zgolj bori za preživetje; kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko prepustimo lastnim hobijem, miselnemu ustvarjanju, uresničevanju idej? O tem je bilo prelitega že veliko črnila, opravljenih nešteto razprav, v katere se je vključil tudi humanistični psiholog Abraham Maslow. Le-ta je pred več kot pol stoletja človeške potrebe razvrstil po hierarhiji, v kateri osnovnim ali biološkim sledijo višje človeške potrebe po varnosti, ljubezni in pripadnosti, ugledu in samospoštovanju, povsem na vrhu piramide pa je potreba po samouresničitvi, ki vključuje potrebe po odkrivanju neznanega, doživljanju lepote in opravljanju smiselnih nalog v življenju.

Kakšen je torej zaključek? Najbolj preprost bi bil, da je potrebno saditi krompir in pomagati pri njegovem pobiranju, če želimo zadovoljiti osnovne človeške potrebe in nato vse ostale, ki sledijo, kajti človek težko ustvarja, če je lačen. Za nekatere je stik z zemljo, delo na zemlji, neke vrste sprostitev po mnogih miselnih naporih v vse zahtevnejših službah. Spominjam se trgatve v domačem vinogradu, kamor sem povabila prijateljico – glasbenico in sledilo je vprašanje, kako bo lahko z nežnimi belimi ročicami, ki so bile vajene črnobelih tipk na klavirju, trgala grozdje na strmem pobočju. Pa je šlo, brez težav, čeprav z rokavicami na rokah, in po prvi trgatvi se je vedno veselila naslednje, ker se je tudi v vinogradu razlegala vesela pesem zadovoljnih trgačev. Ali je lahko še kaj lepšega, kot je dobro opravljeno delo in pesem, ki privre iz srca v družbi prijateljic in prijateljev, dobrih sosedov?

Ne podcenjujmo nobenega dela – vsako delo zahteva znanje, izkušnje, veščine, primerno okolje, orodje, voljo, čas ... Vsako dobro opravljeno delo je kamenček v mozaiku, ki mu pravimo Življenje in če so v njem ljudje različnih poklicev, znanj in veščin, ki znajo poprijeti za delo in se po dobro opravljenem delu še poveseliti, je to neprecenljivo bogastvo, ki se ne meri v materialnih dobrinah, pač pa skozi vrednote, ki imajo najlepša imena – imenujejo se Dobrota, Hvaležnost, Razumevanje, Spoštovanje in Odpuščanje. Z njimi lahko nastavimo ogledalo tako sebi kot tebi, njemu ali njej, vsem nam, ter opazujemo, kakšen je svet okoli nas, kako ga vidimo, kaj nam sporoča in kakšen odsev nam prikazuje zrcalna slika.
« Nazaj na seznam