Ta veseli december?
Ko tudi letošnji veseli december hiti k svojemu izteku, je v zaužitem veselju čutiti odtenke negotovosti, ki ne dovoljujejo najbolj širokega nasmeha. Vonj vojne in grožnja covida, ob ne ravno prijetnih posledicah podnebnih sprememb, zagotovo nista nekaj, kar prinaša mir in veselje. Vseeno, občutek, da se leto končuje in da je novo pred vrati – vznemirja. December torej vzbuja nepopravljivo upanje v lepoto jutrišnjega dne. Dan pred praznikom je bil vedno lepši kot sam praznik. Občutki, kot so radost, zadovoljstvo in veselje, odtehtajo decembru kratke dneve in dolge noči, hladne in mokre ceste ter meglo. Tudi razsvetljene in bogato okrašene ulice, pa še morebitne bele snežinke, ne spremenijo dejstva, da je letošnji december drugačen.
Prednovoletno vzdušje je posebne vrste ljubezen, ki jo december v svoji darilni vreči prinaša vsem ljudem. V vsakem izmed nas namreč tiči otrok, ki se veseli daril in njihove simbolne sporočilnosti. Srečni so tisti, ki znajo sprejeti darilo na simbolni ravni, torej razumeti njihovo govorico. Darilo je medij, preko katerega se odvija pogovor dveh, ki imata drug drugemu »kaj povedati«. Ne spreglejmo dejstva, da darila govorijo namesto nas. Najboljše darilo drug drugemu smo ljudje, še posebej, ko se ob siju božičnega večera pod streho toplega doma zbere družina. Nikjer ni takega zavetrja, varnosti, topline in doživetja sreče, kot ga nudi ljubezen družine. Pomen božičnega večera ostaja, medtem ko družina, znotraj katere človek nastaja – izginja. Nekateri sicer pravijo, da se družina le spreminja in posodablja, mar res?
December je tudi mesec čestitk in voščil. Čestitke so namenjene predvsem slavljenju »uspehov« in »uspešnih«, medtem ko spregledujemo, da gre tudi tistim, ki to niso, pravica do doživetja sreče kot vsebine smisla. Zato so moja voščila topli kotički ubežnikom pred krivicami in so zatočišča za tiste, ki jih bo praznik našel v kartonskih škatlah pod mostovi. Naj te poslane želje posušijo solze na obrazih vseh ljudi, zapuščenih od tistih, katerim so najbolj zaupali. Prejemniki mojih voščil so tisti, ki se nikoli ne bahajo z besedami, ampak z dejanji. Naslovniki lepih želja so ljudje, ki ne mečejo kamenja na slavčke, in tisti, ki vsaki mravlji v vodi ponudijo list rešitve.
Spregledani, pozabljeni, zaničevani in prezrti so naslovniki teh mojih iskrenih želja. Čestitam in vse najboljše želim tistim ljudem, ki si upajo ostati to, kar so, in takšni, kakršni so, ne glede na svoje vzpone in padce. Pošiljam čestitke in najboljše želje ljudem, ki klofutam usode stoično in tudi krščansko nastavijo še drugo lice. Želim si, da te lepe želje postanejo stvarnost tistim, ki odpuščajo z nasmehom, čeprav so bili užaljeni. Veliko poguma voščim tudi tistim, na katere so njihovi vrli potomci pozabili v domovih za ostarele ali pa celo v bolnišnicah.
December ima posebno moč, ozira se nazaj in pogleduje naprej, prelistava po preteklosti minulega leta in predvideva dogajanja v naslednjem letu. Veliko je tega bilo v odhajajočem letu, ki ga december pooseblja. Imeli smo covid, a vseeno smo potovali na dopuste po svetu in se udeleževali »veselic«. Bolj ko ne nismo hodili na volitve, a vseeno dobili novo državno in lokalno oblast. Oblast kot vsebina politike še naprej ostaja največja slast, mamilo in afrodiziak. Upokojenci smo dobili uskladitev pokojnin, ki jo je inflacija že pojedla. Še naprej ostaja najbolj bolan zdravstveni sistem. Vse kaže, da zdravstvenega sistema ne gre zaupati zdravim ljudem.
Če ste kaj v tem letu zamudili, nič za to, december bo prišel tudi naslednje leto. December je ravno tako test naivnosti potrošniške mentalitete in poštenosti trgovcev. V boju s čustvi razum vedno potegne kratko. Za spremembo bi bilo zelo v redu, da bi ljudje sami sebi namesto drugim zaželeli, da bi v naslednjem letu bili boljši – a ne od drugih, ampak do drugih. Da bi ljudje bili boljši od svojega včerajšnjega Jaza? Torej: »Človek, Ti bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu (Gandhi).«
