Časopis za pokrajino Posavje
21.11.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Trojčki.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 20.12.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 363Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Mojo deželo tukaj rahlo beli sneženje, spremljevalec veter se veselo poigrava s snežinkami, ki se naglo topijo na toplih licih, nadležno sedajo na trepalnice za okvirje naočnikov. Ugibam, od kod jim moč, da zaidejo ravno tja, kjer bi moral biti pogled jasen in ne meglen in solzav. Belih drobtinic ne ovira niti kapuca bunde, globoko porinjena na nos.

Eden, prvi od trojčkov, ki vsak december prihrumijo med nas, je že oddelal svoje. V družinah, na dobrodelnih koncertih ob zbiranju denarjev za prikrajšane. Prikrajšane za nujne življenjske potrebščine. Medtem naši srčni bojevniki v parlamentu s sindikalisti meljejo in bijejo Miklavževo bitko med ostalim tudi za tiste, ki se jim niti ne godi krivica, ki jo imenujemo »na robu preživetja«. Izvzeti je treba strokovnjake, ki se ne ponašajo s svojim znanjem in so po pravilu skromne narave, in tiste, ki delajo za slabo plačilo. Prav je, da dobijo zasluženo plačilo. Naši magistri in doktorji bojevniki se pač ne zdrznejo niti za najtanjši las, ko modrujejo za svoje plačno povišanje, kot da so gluhi in slepi za resnično večinsko stanje v deželi, ki jo upravljajo. S kakšno vestjo?

Pa nisem imela namena najprej ošvrkniti z resničnostjo, ko se okoli nas vse blešči v prazničnih uličnih lučeh, led zvezdicah, snežinkah in zvončkih, ki bingljajo na ulice, v prodajalnah s posrebrenimi in pozlačenimi srnjački, ježki, puhastimi medvedki, medenjaki, marcipanovimi ploščicami, smrekovimi okraski, svečniki, suhimi prazničnimi okraski, rdečeličnimi Božički in dedki Mrazi. Vse to in kar je še takega lepega in bleščečega je prava paša za lačne oči malčkov, za malo večje in še malo starejše (mednje sodim tudi kar sama) zemljane na tej bližnji obli od Jesenic do Dobove, od Murske Sobote do Kopra, od Gradca do Zagreba, kjer so pripravili adventne sejme. Ko bi dlani kar sledile žejnim očem, kako fino bi bilo to natovoriti za radost in veselje tega in onega človečka, babico, dragega prijatelja, prijateljico.

Pa je razumu vse skupaj kar naglo navlaka. V resnici nimam z darili v tem času posebnih preglavic. S prijatelji si običajno podelimo kavo ali kuhančka. In hvala Bogu za prijatelje, ki so krona življenja! Z njimi si podelimo radosti in kepe v duši, ki se prikotalijo, v družbi z njimi pa spoznaš, da črni oblaki ne pomenijo vedno dežja. Decembrski trojček (Miklavž, Božiček ali dedek Mraz) sem, smo, po potrebi in po poznavanju svojih bližnjih lahko skozi vse leto. To so v bistvu obredi, ki nam resnično lahko nekaj dajo, nas bogatijo in nas popeljejo dalje.

In je res, da nas življenjski procesi obrusijo. Kar je bilo nekoč krasno sprejemljivo, od rajanja do pohajkovanja po ulicah z okrašenimi kavarnicami, je danes spominska kartica. Ampak ja, kakor koli kdo in po svoje. Ko me doletijo radovednosti, kje in kam me bo zaneslo na najbolj sreče pričakovano noč, je moj odgovor, da bom toplo debelo zavita v miru, s kakšno poezijo v rokah, morda s Sneguljčico ali Motovilko.

In še nekaj je zelo pomembno: še je čas, da napišemo voščilnice! S kratkim srčnim sporočilom: »Bodi/te dobro!«
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji