Tudi potrpežljivost ima meje
Čez nekaj dni bosta minila že dva meseca, odkar je na podlagi odločbe inšpektorja za ceste zaprt lesen most čez reko Krko na Brodu pri Podbočju. Še 12. avgusta je bil most povsem uporaben in (vsaj uradno) varen za vozila, težka do 12 ton, naslednjega dne, po mnenju inšpektorja, ni bil več varen niti za pešce. Ni treba poudarjati, da je takšna nenadna zapora domačine začudila in razburila, še zlasti ko jim je postalo jasno, da zapora ni namenjena obnovi oz. popravilu mostu, ampak je časovno neopredeljena.
V teh dveh mesecih se glede usode mostu ni zgodilo praktično nič. Pod njim mirno teče Krka, domačini z obeh bregov reke Krke (oz. vsaj tisti, ki ne umikajo zapor in jih ne mečejo v reko) zapravljajo dragocen čas in gorivo za precej daljšo pot po obvoznih poteh skozi Kostanjevico na Krki in Cerklje ob Krki, kjer prav tako razmajani leseni mostovi očitno ne motijo nikogar. Lastnik oz. upravljalec objekta, Direkcija RS za infrastrukturo, trdi, da je z mostom vse v redu, saj so mu ob februarskem rednem pregledu dali slabo, a še vedno zadostno oceno, zato se je na inšpektorjevo odločbo pritožila, slednji pa tudi ne more potegniti nazaj svoje odločbe, s katero se je morda malce prenaglil. Protesti, dopisi, prošnje ipd. iz lokalnega okolja, ki je že vrsto let opozarjalo, da most potrebuje več kot le redne 'lepotne' popravke vozne površine, gredo očitno v prazno, tudi odgovori na naša novinarska vprašanja so ponavljajoče birokratsko suhoparni, češ da »so aktivnosti za dolgoročno rešitev rehabilitacije obstoječega mostu čez reko Krko že v teku in sledijo predvidenemu planu, na podlagi izvedenega razpisa pa je bil že izbran projektant študije variant za rehabilitacijo mostu«. Zadeve ni premaknilo niti poslansko vprašanje poslanca Šiška, na katerega je ministrica Bratuškova odgovorila precej vzvišeno, poleg tega je slišati, da so nekateri dolgoletni uradniki na ministrstvu močnejši tudi od vsakokratnega ministra oz. ministrice …
In medtem ko dva organa znotraj istega ministrstva (!) med sabo merita moči, nezadovoljstvo na terenu raste. Poleg že omenjene izgube časa in goriva ni zanemarljiva niti gospodarska škoda pri podjetnikih in obrtnikih, ki jim je seveda ne bo nihče povrnil. Vse glasnejši so pozivi k neki obliki protesta ali državljanske nepokorščine. Ob takšni ignoranci pristojnih ustanov in organov, ki močno preizkušajo potrpežljivost nemočnih državljanov, se lahko samo vprašamo, kdaj bo 'počilo'. Pravzaprav je čudno, da še ni.
