Časopis za pokrajino Posavje
21.07.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Usodni izziv

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Sreda, 26.04.2017    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 347Redakcija
Maruša Mavsar
Na dan Zemlje, 22. april, je vsaj ena stvar popolnoma jasna: ura nam, človeštvu, pospešeno odbija čas. Kredibilni znanstveniki opozarjajo, da sleherno minuto izginjajo naravni viri, ki jih potrebujemo za preživetje modrega planeta. In mi? Še kar se obračamo stran, negujemo svoje cone ugodja in puščamo medijsko-politični navezi, da nam dragocene minute polnijo z absurdnimi obrobnostmi.

Ne sprejemam več samotolažilnih floskul znancev (ali politikov), češ da gre pri teh opozarjanjih le za neko teorijo zarote določenih lobijev. Da gre planetu v resnici čisto v redu. Moja srednješolska profesorica bi rekla, da si takšni ljudje zavestno »mažejo oči z marmelado«. Zarota je res na delu, a drugačne vrste. Zarota ljudi proti ljudem. Po izumrlih vrstah sodeč je bila temeljna zarota že izpeljana - proti živalim in rastlinam. Mejo znanstveno izračunane dopustnosti iztrebljanja smo že pred nekaj leti namreč presegli.

A komu je - sploh - mar za vse to?

Posamezniki starejših generacij so svet glasno opominjali, ko je bilo še dovolj časa za preprečitev katastrof. Po nekaj desetletjih so se utrudili. Kako razumljivo - svet se je namreč, kljub njihovim krikom, še vedno vrtel naprej po istih silnicah. Poleg vsega so si prislužili kup opazk, obsojanj, sankcioniranj te iste družbe, za katere bolj zdravo prihodnost so se borili. Danes je drug, a še vedno tako podoben čas.

Podjetja, ki izpostavijo svojo zeleno naravnanost, so deležna pohval. Več pohval pomeni večjo všečnost, večja všečnost pomeni večjo prodornost, to pa posredno vodi v več kapitala. Izjeme seveda so. Te ne nasedajo modnim muham trajnosti, ampak to, tudi tiho, udejanjajo. Posamezniki pa, ki dejansko živijo svoji okolici in naravi prijazno, v nekaj desetletjih niso veliko napredovali na 'všečnostni' lestvici. Še danes so čudaki. Modernizirani, a čudaki. Ki, bog ne daj, vzgajajo tudi čudaške otroke. Takšne, ki jim v ospredju morda ne bodo trošenje, hvalisanje in narcisoidnost, ampak druženje, solidarnost in integriteta.

Letos so mojo pozornost pritegnile predvsem 'čudakinje' med mladimi mamicami, ki s svojim zgledom spodbujajo akcijo 'dom brez odpadkov'. Dejansko v trgovine hodijo s tekstilnimi vrečkami, izdelujejo domača čistila, kozmetiko, obnavljajo uporabna znanja kot so šivanje, peka, nabiranje zelišč, znova orjejo njive, urejajo vrtičke, kompostirajo, reciklirajo, ponovno uporabljajo embalaže, za nakup izdelkov in svežih živil se povezujejo z lokalnimi pridelovalci.

Ob 22. aprilu so se pojavile na televiziji in spletu – odziv nekaterih znancev pa je bil tak, kot bi ga pričakovala pred mnogimi leti: »Kaj se grejo, moderne čarovnice!« Kdo je zdaj padel na glavo, vas vprašam? V tej poplavi opozarjanj nase preko družabnih omrežij so mame, ki svoje gospodinjstvo upravljajo po načelih sobivanja in ne spodbujajo odlaganja ton plastike, ki konča v nagrmadenih morskih otokih, še najmanj škodljive.

Predno obsojate, pomislite še enkrat – saj delajo samo to, kar so bili primorani delati naši stari starši! Ko še ni bilo 'luksuza' v trgovinah, ko je bilo po vodo treba v zajetje, ko se je šlo po mleko v sosednjo vas, ko je bil kos mesa le za praznik, obleke stokrat popravljene, sosedska pomoč samoumevna in delo spoštovana vrednota. Pa to je bila … trajnost! Očitno jo bomo mogli poklicati nazaj, če bomo želeli preživeti. Od starejših je seveda ne smemo pričakovati, ker so si od nje komaj oddahnili, v upanju, da razvoj prinaša dobre stvari. Torej se skromnost, ohranjanje vrst, sobivanje z lokalnim pričakujeta od nas, mladih. Bomo, precej razvajeni in v kopičenje naravnani, zmogli ta usodni izziv?
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

18.07.2019 | Kolumne in komentarji

Oživljanje mesta? Haaalo!