V kakšni družbi želimo živeti?
Večer je. Štirje prijatelji na pijači. Pogovarjamo se o preprostih stvareh. Občutek svobode in miru.
Med pogovorom vzameš v roke telefon in odpreš Instagram. Mladi pač, socialna omrežja so del našega življenja. RTV novica, nič kaj zanimivega. Pritisneš na story in sledi niz novic. Neverjetnih, skrb vzbujajočih. Zares. Kriminalci oproščeni, nuklearne elektrarne se zaustavljajo zaradi vročinskega vala, Evropa, ne Evropa, svet gori zaradi podnebnih sprememb, cene goriva so glavna novica iz tedna v teden, obsojene vojne zločince se pokopava z vojaškimi častmi. Vojna v Iranu? Jo je konec? Se je premirje začelo ali se je že zdavnaj končalo? Včeraj? Jutri? Ne spomnim se.
Dogodki v svetu se odvijajo z neverjetnim tempom. Včerajšnji dan je danes že passé.
Krepi se občutek nemoči, neobvladljivosti, nezmožnosti vplivanja na stvari, ki pomembno vplivajo na naša življenja.
Spremembe v občutkih
Ob prebiranju novic v zadnjih mesecih se zdi, da je svet popolnoma iztiril s poti, ki nam je do sedaj bila do dobro poznana. S poti, ki nam je prinesla določeno mero blaginje, razvoja, solidarnosti in spoštovanja drug drugega. S poti, ki je vendarle posamezniku dala občutek, da ima vpliv na potek svojega življenja, in ne le to, posameznik je celo lahko začel soustvarjati družbo, v kateri živi. Ta dva občutka sta posameznikom dajala smisel in občutek pripadnosti. Občutek tega, da je bilo posameznikom mar. Vse skupaj smo imeli za samoumevno. Za naravno stanje. Za nekaj, česar ni treba vzdrževati in negovati, ker preprosto tako je. A pri tem nam je svet in z njim način življenja, ki smo ga poznali, spolzel iz rok. Še vedno nam polzi. Čeprav se nam morda zdi, da so se spremembe zgodile čez noč, ni tako.
Spremembe so se odvijale počasi, pred našimi očmi. Gledali smo jih, pomanjševali njihov pomen, ignorirali jasne simptome, ki so nas opozarjali na bližajoče se drastične spremembe. Vrsto let smo tako ignorirali neobičajne naravne pojave in hude naravne nesreče, le skomignili smo z rameni, ko so strokovnjaki opozarjali na občuten padec bralne pismenosti, z grenkim priokusom smo pospremili izvolitve samovoljnih voditeljev, ki zmagujejo po celem svetu. In ne le to, ignorirali smo dejstvo, da postajamo vedno bolj distancirani drug od drugega.
Izgubljamo občutek, da smo del družbe, izgubljamo občutek povezanosti in zgubljamo občutek za sobivanje. Občutek vpliva na lastno življenje in na soustvarjanje družbe je zamenjal občutek apatije. Občutek čustvenega distanciranja od dogodkov. Občutek nemoči, tesnobe in strahu. Ti občutki nas opozarjajo na prelomen, nepredvidljiv čas. Čas dekadence.
Iskanje dobrega
V tem vrtincu kaosa je pomembno, da ne izgubimo vere in upanja v to, da je svet, v katerem živimo, lahko boljši.
Pomembno je, da pobrskamo po preteklosti in si jasno priznamo napake, ki smo jih kot posamezniki in družba naredili. V preteklosti izbrskamo tiste vrednote, ki nas kot družbo povezujejo in krepijo, nas delajo močnejše. Te vrednote moramo nato aplicirati na hitro se spreminjajočo družbo sedanjosti in na ta način zastaviti trdne temelje za prihodnost.
Vprašanje 'V kakšni družbi želimo živeti?' je več kot na mestu.
Sam verjamem, da kot družba takšen premislek zmoremo. V zgodovini se je to že večkrat dokazalo. Vprašanje je le, ali smo takšnega razmisleka zmožni preden nas spirala dogajanja potegne v neobvladljiv kaos.
