Vam je bilo prelepo, da bi odšli na volitve?

Po napetem drugem krogu Posavje v naslednjih dneh vstopa v novo obdobje, dodobra so se premešali občinski sveti, štirim že izkušenim županom se za regijskim omizjem pridružujeta dva »novinca«.

Na novinca bodo ostali župani gotovo prenesli tudi sporočilo, da lahko takšna regija, kot je Posavje, napreduje le, če je na bistvenih področjih doseženo soglasje o sodelovanju. Do tega spoznanja so dosedanji župani prišli tudi sami, ko so ugotovili, da lahko vsaka občina zase zelo hitro zdrsne z zemljevida enakopravnejše obravnave pri razvoju države in predvsem iz možnosti sofinanciranj, v kolikor ne nastopijo kot močnejša, smiselno zaokrožena celota. Celota, s katero se, tudi po veliki zaslugi našega medija, Posavke in Posavci identificiramo.

Majhna občina na repu ogromne regije nikakor ni ugoden položaj, kot so pred leti modro ugotovili tudi v Bistrici ob Sotli. Sodelovanje v posavski zgodbi so znali dobro uporabiti za vse pomembnejše večje investicije in veliko vprašanje je, ali bi takšne dosežke sploh lahko priborili znotraj savinjske regije. Ne le majhne, tudi naše največje občine, kot je na primer krška, imajo zgodovinsko slabe izkušnje z »repi« velikih regij. Kot so jih znali poimenovati nekdaj vodilni ljudje naših krajev, je niso nikoli dobro odnesli z velikimi »kolonizatorji«, ki so jadrali na dolenjskih jadrih, si jemali institucije v svoj konec in videli naše občine, naša mesta, kaj šele vasi, kot vedno znatno slabše od tistih, ki jih je osrediščalo Novo mesto.

Ravno omenjeno Krško je naredilo zgodovinski preboj v prejšnjem mandatu s statusom mestne občine po zaslugi odločnosti občinskega vodstva in neustrašnega angažmaja poslanca Dušana Šiška. Ostale slovenske mestne občine so po tej novici skočile pokonci, saj jim je Krško naenkrat stopilo ob bok. Zato je bilo prav smešno zadnji mesec opazovati dolge volilne debate o tem, zakaj neki bi sploh bilo dobro biti mestna občina ali zakaj bi bilo dobro imeti mestno občino za regijskim omizjem. Manko zgodovinskega spomina in razgledanosti o tem, kako pravzaprav delujejo centri moči, je v našem prostoru očitno enormen. Že samo en, najbolj »viden« dokaz novega položaja bi jim lahko dal misliti: nikoli v svoji zgodovini Krško ni bilo deležno tolikšne in tako dolgotrajne nacionalne medijske pozornosti in prepoznavnosti. Nikoli. Seveda pa se budni spremljevalci dela naših oblasti zavedamo, da je še pomembnejše kot imeti prepoznavnost to, za kaj se le-ta potem uporabi. Podobno kot pri zvezdnikih – slava te lahko izpridi, poletiš in padeš, ali pa ti omogoči, da delaš plemenita, dobra dela in, v tem primeru svoji občini in regiji, prineseš intenzivnejši razvoj.

Državna pravila volilnih presenečenj lokalno ne veljajo

Tokratni volilni izid je potrdil, kar pri našem mediju ponavljamo v komentarjih kot stara plošča: da se lokalne volitve ne dobijo čez noč, temveč so tek na dolge proge. Dokaz so uvrstitve oziroma gotovo še bolj neuvrstitve v drugi krog v krški in brežiški občini. Tisti, ki so prvič stopili na politični lokalni parket, seveda niso mogli v dveh ali treh mesecih nadoknaditi svoje neprepoznavnosti na terenu in to bi vsaj uveljavljene stranke morale razumeti. Pomembno je tudi večplastno, samokritično oceniti svoj položaj, ki ga imaš v lokalnem okolju, in se ne zanašati na majhne mnenjske mehurčke ali na naročene ankete, ki jih je bilo, mimogrede, letos v Posavju izvedenih rekordno veliko.

V Kostanjevici na Krki naj bi vsaj na podeželskem delu občine tak rezultat po drugem krogu pričakovali, v Brežicah pa je očitno znaten del glasov volivcev levega pola namesto k bivšemu poslancu in predsedniku parlamenta Igorju Zorčiču odšel k sedanjemu županu Ivanu Molanu ali pa se volivci tudi zaradi omenjenega izbora volitev niso želeli udeležiti. Daleč najbolj resno so volitve vzele organizirane skupine v krški občini, a to znova niso bile glavne, velike stranke. Oba, ki sta gradila zgodbo dlje časa, sta se uvrstila v drugi krog. Kakor je povedal novi krški župan Janez Kerin - leto in pol priprav je bilo za njimi, spremljevalci dogajanja pa vemo, da začetki angažiranja pri glavnih pobudnikih sežejo vse do prejšnjih volitev. V takšnem času lahko zgradiš suvereno zgodbo, ki pripelje do uspeha, seveda če imaš še do popolnosti izpiljeno organizacijo in ne popuščaš vse do konca.

Koga (ne) zanima prihodnost

Posavska kampanja je v zadnjih sedmih dneh prvega kroga, sploh pa ves čas drugega, marsikje prešla na neokusno navijaštvo in hujskaštvo, a ta pojav je, glede na stanje duha v državi in emocionalni naboj delovanja družbenih omrežij, že pričakovan. Pričakovano je bilo tudi posplošujoče in nekritično pljuvanje vsega dosedanjega preteklega dela občinskih vodstev. Bolj alarmantna kot to pa sta dva dokaza splošne apatije: prvi je, da se več kot očitno niti velike, etablirane in stabilno financirane stranke ne zavedajo pomena podmladka ali tega, da se mora kandidata na volitve pripraviti in ga s terenom seznaniti pravočasno. In drugi: da tudi o izvolitvi na tako pomembno odločevalsko mesto, kot je mesto v občinskem svetu ali župansko mesto, nato (tudi posledično) odloča manjšina ali le približna polovica vseh volilnih upravičencev.

Izgovor na slabo vreme, pa krizo strankarske demokracije ali preštevilne odhode na volišče v zadnjih tednih ne upraviči brezbrižnosti lokalnega nivoja do razvoja lastnega področja. Ali nam ne da misliti na primer naslednji zgovoren podatek o tem, kako apatični so volivci glede prihodnosti svoje občine: v Kostanjevici na Krki, ki ima občinski proračun približno 4,5 milijona evrov, je v drugem krogu glasovalo (rekordnih) 69,70 % volilnih upravičencev, medtem ko je v mestni občini Krško, ki upravlja s kar desetkrat večjim proračunom okoli 45 milijonov evrov, o nadaljnjem razvoju lastne občine odločalo in tudi odločilo le 38,83 % volivcev?

Stolčki so prešteti, a kombinatorika se šele začenja. Najprej krajevna, nato širše občinska, marsikje kombinatorika po zavodih in podjetjih, ki so z občinami povezana, nato, če bo regija želela delovati usklajeno, sledi regijska sestavljanka. V določeni meri se bo vanjo seveda mešalo tudi državno politično pogojevanje. Župani bodo sedli za skupno mizo in razprostrli svoje karte ter karte svojih podpornikov. Kako bodo znali igrati igro, bo znano že kmalu. Če jim bo šlo dobro, bo regija, ki ima pred sabo mnogo odprtih vrat in zgodovinskih priložnosti, napredovala, se krepila in uveljavljala v nacionalnem in celo evropskem prostoru. V nasprotnem se bo znatno oslabila in padla po kvaliteti življenja, seveda na veliko zadovoljstvo tistih, za katere v besedah in privoščljivosti ostajamo nerazviti, obmejni jugovzhod Slovenije.