Časopis za pokrajino Posavje
12.12.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Varni?

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 10.10.2019    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 43Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Niti noč niti dan. Nekaj vmes, čemur pravimo mrak, ko se je pogled zapletal med barvito jesensko listje, napojeno z dobro mero mokrote. Pogled, zatopljen v občudovanje jesenskega razkošja, možgani na prijazni paši in … zdrs, preplah, kriljenje in trdo odrešujoče objemanje prvega drevesa. V sebi mirno prepričana v varnost odmaknjenega sveta se me je nenadoma polastil strah, ja, strah, z vprašanji, smo varni in kje ta varnost sploh je, če je?

Za lastno varnost mora človek najbrž najprej poskrbeti sam. Kolikor se da v največji meri. In kolikor je ta skrb res odvisna od njega samega. Kajti v življenju je neskončno veliko pasti in čeri, ko posamezniku ali več njim ne preostane veliko smeri za izhod iz labirinta, ki ga niti niso sami postavili. Globalno viharni svet je množicam spodbil varno hojo po varni poti. So, ki so si varnost udejanjili globoko skrito očem, in so, ki jim je varnost na ledenem prepihu.

Varni doma, če je družina prava, če se znamo pametno vzpenjati in spuščati po lestvah, če z mokrimi rokami ne drezamo po električnih napravah, če znamo dvigati noge in hoditi po preprogah, če in če … Varni v soseščini med sosedi, ki znajo razumeti in so prvi za pomoč, ko se kaj zaplete … Varni v šoli in šolskem okolju, ko naj bi življenje potekalo po pravilih, ki jih mladi prinesejo s sabo iz svojih družinskih in prijateljskih okolij … Varni v svojem delovnem okolju med sodelavci, ko predpostavljeni ve, da razumevanje pomeni razvoj, uspeh in zadovoljstvo in manj zdrsov … Varni na igriščih, pločnikih, na cestiščih, če vsak izmed nas ve, kaj se sme in česa ne, kaj je red … Varni med prijatelji, ki hočejo in znajo opozarjati … To je ta varnost v naših malih, povprečnih okoljih, ko ima človek še vrednost in veljavo, ko ne prevladuje vseenost, ko zaznavaš gibanje sočloveka, mu ponudiš ramo, dlan in srce, ko in kadar je treba. To so te naše male oaze, ki jih največkrat ne vidimo.

Bi lahko živeli brez gasilcev, policistov, vojakov, medicincev (govorim o tistih, ki svoje poslanstvo opravljajo, kot je treba in s srcem), ki rešujejo večkrat težko rešljivo. Mi pa jih običajno prepoznamo, kadar so povodnji, kadar se dvigajo ognjeni zublji, kadar naš dan presekajo na vse strani zavijajoče sirene, kadar so zmečkane pločevine in krvava telesa, kadar je treba reševati z gora in jam, muce, kužke in sploh živali pred krutimi ljudmi … Pa saj se starostnikov, bolnih in kakor koli prizadetih nisem niti dotaknila!

Naša varnost, predvsem in še enkrat predvsem, varnost naših mladih in komaj rojenih, je talka kapitalizma, požrešnosti, sovraštva, tekmovalnosti. Ne bi smeli tiščati glave v pesek, ko izginjajo ledeniki, ko gorijo gozdovi, ko s tem gorijo naša pljuča, ko se izgubljajo živalske vrste. Eden naših pismonoš je prepričan, da mora priti do revolucije, da revolucija bo. Kajti ko ljudje res stopijo skupaj (za prave in pravične stvari), se zgodijo velike stvari. Vsi bi morali biti Greta.

V (ne)varnosti smo vsi eno. Ker je (ne)varnost vseobsežna. Globalna. Z njo ne bi smeli ravnati zaničevalno. Zgoraj je le nekaj izhodišč za razmišljanje, poglabljanje in – ukrepanje. Ki povleče za sabo enega mojih sloves: pazite nase in na druge. Kar ima globok pomen.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji