Časopis za pokrajino Posavje
20.09.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Vesna.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Torek, 09.08.2016    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 417
Natja Jenko Sunčič
Z Mijo sva se našli, srečali, kar koli že, na razstavi Vesna brežiških likovnikov, ki je pravkar postavila piko na razstavljanje v avli Upravne enote. Od slike do slike devetih ljubiteljskih slikarjev, avtorjev, ki so letošnjo vesno, no, pomlad vendar, ujeli s pogledi, s čopiči in paleto barv na manjša in večja platna.Da tokrat s svojim delom ni sodelovala, mi je dejala, ko sva se ustavili pred platnom Rada Romiha in nekoliko dalje pred delom Jožeta Šterka. Dva različna motiva pomladi, ki vsak na svoj očem razumljiv način povesta svojo pomladno zgodbo. Dva motiva za dušo, za radost, za spoznanje, skoraj dobesedno, da je pomlad v deželi. S sencami in svetlobo. Da nisva ravno navdušenki abstraktnih pripovedi, sva kar hitro prišli do skupnega imenovalca. Pa ne da ne bi ravno upoštevali abstraktne slikarske govorice. Le da ta močno sega v vsakdanji govor, pogovarjanje, ko nihče več ne ve, kaj kdo govori in kaj je sploh želel povedati, sporočiti. Nekateri smo pač impresionisti, z občutenji in vtisi, ali naturalisti, kot najbrž Romih in Šterk, s prizadevanjem za natančno, fino niansirano podajanje osebnih, s čustvi obarvanih vtisov zunanjega sveta. Pa je Narava po svojem izvoru najbolj popolna. Enkratna, neponovljiva, skladna. Če se zadržim pri svoji najdražji - zeleni. Ko se v mešanem gozdu prelivajo vse nianse zelene. Od svetlo zelenih lističev, ki skoraj mejijo na rumene, do globoko zelenih iglavcev, ki jih različno zeleno barvajo trakci sončne svetlobe, ki si utirajo pot skozi vejevje izpod neba. Ki je lahko popolnoma modro ali se na njem podijo oblački v namišljeni obliki belih ovčk. Lahko za trenutek odsanjamo bližino zelenih borovcev in palm, z gladino morja, ki se od plitvine do globin bohoti z vsemi različicami modre, kot nekaj več so pene, ko se valovi preskakujejo in žareče sonce, ki se po črki naravnega zakona odpravi za radosti nekam drugam. Kar lahko razumemo kot naravni majski izziv v prvih urah maja, ko bomo iskali samoto in mir. In, kaj je samota? Življenje z ljudmi, ki se nas ne dotaknejo. Ko smo v gneči ljudi, a popolnoma sami. Morda bomo mir in samoto poiskali na brez barvnem vetru ob razigranem plesu zelenih lističev in trav … … ko bo sipek dež močil svet, mi pa bomo iskali svoj svet. Iskali tistega, ki je minil. Ob gledanju filmov Ne joči, Peter, Dolina miru, Vesna, Ne čakaj na maj ali Na svoji zemlji. Skoraj gotovo nas ne bodo razumeli. Ampak, zakaj pa bi nas morali? Kot oseb, ki jih je odlično na oder postavil … … Tomaž Pandur. Dolgo ga mnogi niso razumeli. Dokler se ni zasidral v bit. Ne s poznavanjem iz oči v oči. Ampak v žlahtnih intervjujih, ki jih je dajal. Bil je iskalec lepote, ki je bil daleč preko in neskončno globoko. S toplim pogledom in širokosrčnostjo, nenarejenim nasmehom. V eni Sobotni prilogi sem prebrala intervju, ki ga je dal novinarki Patriciji Maličev. Rekel je, da naj bi »Goethe na koncu, tik pred smrtjo, vzkliknil: Več luči! In ko sem razmišljal o ljubljanskem Faustu, sem razumel, da je to morda edina stvar, Več luči!, ki jo vsi mi potrebujemo. V vseh pogledih.« In takrat, ko je vesna, ta pomlad, manj prešerna in manj rožnata, modra in zelena.  
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

Za Ljubljano ne obstajamo

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

September.