Vihar tekmovalnosti in povezovanja – 1. del

Kako in na kakšen način otroci razvijejo razumevanje sveta? Ali je moj otrok tekmovalen ali sodelovalen? Kakšen je vpliv pomembnih odraslih? Kako otroci razvijejo odnos in razumevanje do sveta? Kaj je tisto, kar vpliva na otroka, da se vede in obnaša na način, ki nam je všeč, in na način, ki nam ni všeč? Ali je sodelovalnost ključna veščina prihodnosti?

V sodobnem svetu je življenje usmerjeno v to, da posameznik pokaže svoje kvalitete na različne načine. Želja po tem, da pokaže tisto, kar se je naučil, je prisotna od otroštva naprej. Kakšen način bo izbral, je večinoma odvisno od odraslega sveta in izkušenj, ki jih otrok pridobi z nami. Ali prepoznamo kvalitete otrok? (Seveda jih.) Ali zmoremo usmerjati otroka v to, kar verjamemo, oziroma si želimo zanj? (Kot pribito, vemo in znamo.) Ali tekmovalnost vpliva nanj in ostale otroke? (Brez tega ne gre.) Kako to, da tekmovalnost potiska v ospredje vse svoje kvalitete? (Ja, takšna je družba.) Zakaj je opaziti tekmovalnost na vsakem koraku? (Brez tega ne preživiš.)

Tekmovalnost je v vsakem pogledu tista, ki posameznika usmerja v njegov napredek. To slišimo povsod okoli nas. Opaziti je, da je tekmovalnost toliko bolj razširjena v sodobnem svetu, čeprav bi težko trdili, da ni bila prisotna kdaj koli prej. Evolucijska teorija vidi v tekmovalnosti pomen za preživetje vrst, čeprav antropološka veda govori o tem, da je sodobna družba v bistvu sodelovalna, kjer posamezniki preživijo, če sodelujejo. Zaradi sodelovanja se je družba ohranila do današnjih dni. Torej, govorimo o veščinah ali kompetencah, s katerimi učimo sebe in otroke, da lažje sobivamo. V praksi opažamo, da sta tekmovalnost in sodelovalnost veščini, katerih se otroci učijo ob pomembnih odraslih in jih vključujejo v življenje poleg odgovornosti, spoštovanja, povezanosti, zaupanja in sočutja.

Izkušnje v šoli, prijateljstva, odnosi z vrstniki, dejavnosti, ki se jih udejstvujemo, in odnosi z družinskimi člani vplivajo na razvoj možganov. Prav tako tudi izkušnje v otroštvu, ki vplivajo na to, kako se znamo umiriti, kako vidimo in dojemamo sebe ter kako se povezujemo z drugimi in širšim svetom. Naše možgane torej oblikujejo izkušnje. To pomeni, da se možgani fizično spreminjajo vse življenje, in ne samo v otroštvu, kot smo domnevali prej. Narava je poskrbela, da se možgani dobro razvijajo, če ima otrok zagotovljene osnovne potrebe po spanju, hrani, gibanju in spodbude odraslega sveta. Na otrokovo »zgradbo« možganov in prirojen temperament lahko starši izrazito vplivajo, da mu zagotovijo izkušnje, ki bodo pomagale razvijati prožne in usklajeno delujoče možgane. Izkušnje, ki jih pridobimo v prvih dvanajstih letih življenja, močno vplivajo na to, kakšni postanemo.

Vzgojno-izobraževalna institucija je le podaljšek družine, medtem ko so starši tisti, ki otroka naučijo s pogovorom o svojih izkušnjah, da lažje dostopa do njih. Starši, ki se z otrokom pogovarjajo o svojih čutenjih in občutjih, kažejo zanimanje zanj, z rahločutnostjo in sočutnim odnosom, ustvarjajo kakovostne odnose in zmožnost, da otrok zmore razumeti in začutiti, da ga odrasli razumemo in slišimo. Stik med otrokom in starši je sposobnost soustvarjanja čustvenega in fizičnega ritma, ki je za vsakega otroka in starša drugačen.

Otrok se namreč razvija v vzajemnem odnosu s pomembnim odraslim in izrazito oblikuje in razvija svoje starše in ostale odrasle. Tudi na način, kar kot odrasli sploh ne pričakujejo ali zmorejo sprejeti.

Zapis je objavljen v rubriki Razširjamo pogled – s Posavskim obzornikom v tiskani izdaji, ki je izšla 6. januarja 2022.