Vihar tekmovalnosti in povezovanja – 2. del

Kaj je tisto, kar vpliva na otroka, da se vede in obnaša na način, ki nam je všeč, in na način, ki nam ni všeč? Kako se oblikujejo otroci in kaj so temeljni pogoji za zdrav razvoj?

Otroci se oblikujejo v interakciji z odraslimi, starši in vrstniki. Tisto, kar nas najbolj oblikuje, je to, da pripadamo nekomu in da smo povezani z nekom. To je temeljni kamen vsakega družinskega sistema. Globlje vezi nakazujejo, da so odrasli tam prisotni z vso svojo prtljago in da zmorejo otrokom biti ob strani kot oče ali mama. Biološko je to povsem razumljivo, tisto, kar je veliko bolj pomembno, pa je čustvena komponenta teh odraslih in njihova opremljenost. »Tukaj sem. Razumem tvoja čustva. Povej mi, kaj se dogaja. Razloži, kaj čutiš.« Odrasli smo tukaj odgovorni, da o pripadnosti govorimo in da si otrok ob tem razvija zdrav občutek. Kam se bom zatekel, ko bom v stiski? Koga bom najprej poklical? Komu bom najprej povedal? Zaupanje je tisto, ko otrok verjame, da mu bodo starši dali pristni odziv, kjer bo lahko spoznaval svoje potrebe, razvijal potrpežljivost in odpornost in se učil, kako naj shaja. Kje in s kom se počutim varno? A me starši jemljejo resno? Ali me slišijo o čem govorim? Otrok, ki so ga »starši vzeli« resno in sprejeli njegov svet, bo sčasoma postal samostojen in bo lažje razumel stvari okoli sebe. Razvil bo spoštovanje do samega sebe in drugih, sposobnost učenja in svojo enkratnost. »Kakšen sem? A sem takšen, kot sem, OK? Kaj si želim? Kaj čutim? Kaj mislim? Kaj doživljam?«

Kaj je tisto, kar je pomembno pri tem, da nismo tekmovalni, ampak sodelovalni?

Socialne veščine so ene izmed le-teh. Pridobivanje socialnih veščin je kot trening na dolgi rok, kjer se skozi socialne situacije učiš. Skozi njih opazujejo svet okoli sebe, tako otroci kot odrasli. Socialne veščine nas učijo, kako razumeti in obvladovati situacije, kako jih začutiti, izraziti čustva, obvladovati jezo ali druga čustva, pokazati empatijo, razreševati konfliktne situacije, spoštovati sebe in druge, se zavedati in sprejemati drugačnost ...

Pri tekmovalnosti otrok opazuje, kaj lahko naredi in kaj je tisto, česar ne zmore narediti. Pri nezdravi tekmovalnosti je treba omeniti, kakšen odnos ima posameznik sam s sabo – kako dojema, vidi in razume sebe. Če je samopodoba slabša, potem je tu veliko težav. Zdrava tekmovalnost je pokazatelj uspešnosti, koliko znaš in koliko si boš upal. Otroka učimo, da je kos situaciji, v katero se je podal z vedenjem, da so to situacije, iz katerih se bo učil in naučil. Da se bo naučil, da ne moreš vedno biti prvi in ko izgubiš, ni ravno dober občutek. Da moraš drugemu dati prednost ali mu privoščiti. Da zmaga ni vse. Učimo ga, da se je treba potruditi ne glede na rezultat.

Učimo ga, da zmore razumeti skozi življenjske situacije. Seveda je razumevanje odvisno od starosti otroka. Dom in šola sta dober poligon za to. Učitelji poudarjajo, da je treba sodelovalne situacije ustvarjati, da se otrok veseli uspehov, ki jih dosega skupina. Tako se otrok počuti sprejetega. Strokovnjaki opažamo, da je povezovalnost treba poudarjati že zaradi prisotnosti tekmovalnosti na vsakem koraku, vendar začnimo od nas samih. Saj to bi si želeli ne samo od vašega otroka, ampak tudi od sebe, ali ne, četudi pustimo slabe izkušnje in slabo prakso ob strani. Učenje »mehkih« veščin je nujno treba vključiti v šolske situacije, v programe in načrte, saj gre za eno izmed najpomembnejših spretnosti. Mladostništvo je zapleteno življenjsko obdobje, hkrati pa idealno za učenje za ravnanje z mladostnikom. Tisto, česar starši doma ne zmorejo narediti sami, je odskočna deska za ostale strokovnjake v šolah in izven njih.

Nedavna zgodba s Koroške, kjer so štirje prijatelji prijatelja paraplegika prinesli na vrh Pece, po štiriurni hoji, da je le-ta dvignil roke in zakričal in oni z njim, je pokazatelj te povezovalnosti, ki jo moramo učiti otroke. Tako, da ustvarjamo zgodbe, jih predstavljamo in sooblikujemo skupaj z njimi.

Andreja Ninković, univ. dipl. soc. del., spec., ZDT terapevt