Časopis za pokrajino Posavje
9.12.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Vse je za nekaj dobro

Avtor: Rok Retelj    Objavljeno: Ponedeljek, 11.01.2021    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 178Redakcija
Rok Retelj
Zaključilo se je leto, ki me je pripeljalo do marsikaterih novih spoznanj in sem se začel dejansko zavedati, kaj v življenju zares šteje … Kljub temu da v našem vsakdanu novi koronavirus z vsemi možnimi ukrepi pušča velike sledi, ki bodo pri marsikomu in marsikje povzročile dolgotrajne posledice, pa je treba tudi v tej situaciji skušati biti čim bolj optimističen in si reči: ’Vse je za nekaj dobro.’ Vsaj tako si jaz pravim, ko v prvih januarskih dneh v tem zapisu delam ’inventuro’ preteklega leta.

Lahko rečem, da je pri meni že začetek 2020. nakazal, da me čaka vse prej kot umirjeno in brezskrbno leto. Namesto da sem bil 12. januarja na letalu za Rovaniemi na Finskem, kamor se je z namenom ogleda dobrih praks odpravila ekipa projekta Stavi na zdravje, pri katerem sem imel priložnost tudi sam sodelovati – in hvaležen sem, da sem to priložnost dobil, pa tudi projekt smo na koncu uspešno pripeljali do konca –, sta mi samo nekaj ur prej nenadna vrtoglavica in slabo počutje preprečila, da bi se lahko v naslednjih dneh na lastne oči prepričal, kje domuje čisto pravi Božiček. Takrat sem že nekako slutil, da bo s tem letom nekaj narobe. Kljub temu se je moj službeni vsakdan v vlogi novinarja regionalnega časopisa do prvih dni marca odvijal povsem normalno in po pričakovanjih. Dogodkov in prireditev v ’moji’ brežiški občini je bilo v tem času kar precej, posledično tudi terenskega dela, iskanja sogovornikov, pisanja prispevkov, fotografiranja, objavljanja na naši spletni strani in v časopisu, prijetnega druženja na prireditvah in verjetno bi se še kaj našlo. Tako da mi je že skorajda zmanjkovalo časa za podrobno spremljanje številnega dogajanja po svetu. A toliko sem seveda bil na tekočem, da sem vedel za razmere na Kitajskem, ki se je soočala z nekim zlobnim virusom, ki da ni nič kaj usmiljen do ljudi. Potiho sem si govoril in želel, da le ne pride tudi kdaj k nam, a zaman. Korona je prišla tudi k nam, prve okužbe, razglasitev epidemije, prvi smrtni primer, maske, razkuževanje ... Vse se je odvijalo tako hitro. Čez noč smo ostali zaprti – ostali doma. Takrat sem šele ugotovil, kaj pomeni ’lockdown’ države, kot da bi našemu življenju, ki smo ga bili vajeni, zastalo srce.

Na novo situacijo, t. i. novo normalnost, kot marsikdo pravi, smo se morali hitro prilagoditi in navaditi tudi v uredništvu našega časopisa. Vse tisto, kar se je še malo prej zdelo samoumevno, npr. da greš kot novinar na teren, se srečaš z ljudmi, jih sprašuješ, ’zaslišuješ’ na štiri oči, prisostvuješ dogodkom, je za nekaj časa izginilo. Tudi moje in delo vseh sodelavcev se je v hipu spremenilo. Terenskega dela tako rekoč ni bilo, če sem želel priti do določenih ljudi, sogovornikov, sem z njimi vzpostavil stik izključno na daljavo. To pomeni toliko več poslanih e-mailov, opravljenih klicev, brskanja po primernih fotografijah, ki jih nenadoma nimaš več na razpolago, ker se nič ne dogaja … Priznam, v določenem trenutku sem že skoraj obupal, saj nisem bil navajen toliko časa biti doma, ne da bi šel novinarsko pokrit kak dogodek. Z leti se pač privadiš neke dnevne rutine, ’skakanja’ po terenu, zaradi česar je, vsaj meni, poklic novinarja tako zanimiv in mi je zlezel pod kožo. Da ne govorim o tem, da nekaj časa ni bilo nobenega športa v živo po TV. Katastrofa za takšnega športnega navdušenca, kot sem jaz. A sem bil dovolj priseben, da sem se v tistem trenutku odločil – grem dalje, kar bo, pa bo. Vsi v kolektivu smo se zavedali, da je treba časopisne strani vseeno napolniti, četudi spomladi ni bilo nobenih pravih dogodkov. Bilo je še več dela, še bolj smo se morali potruditi in strniti vrste, a smo bili zadovoljni, da nam je uspevalo, številko za številko. Še sreča, da se je čez poletje situacija toliko izboljšala, da je bilo spet nekaj več dogajanja. Jeseni in tudi še zdaj pa se zgodba ponavlja, a imamo že toliko več izkušenj, kako v teh drugačnih okoliščinah pripraviti številko, ki temelji na dobrih posavskih zgodbah, in ravno to v vsej tej poplavi negativnih novic naši bralci še toliko bolj potrebujejo. Kajti ne smemo pozabiti, da se je lani zgodilo tudi veliko dobrih stvari, naj bo to na osebni ali družbeni ravni. Mislim, da nam z odkrivanjem in objavljanjem le-teh res uspeva.

V tem posebnem letu sem prišel do spoznanja, da prideš veliko bolje čez neko krizno obdobje, če neko stvar vzameš takšno, kot je, da se enostavno sprijazniš z nastalo situacijo, se ne huduješ nad vsem, ne razglabljaš, zakaj je tako in ne drugače, ter skušaš iz vsega tega potegniti le najboljše. In to v 2021. letu polagam na srce tudi vsem vam.
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

25.11.2021 | Kolumne in komentarji

Nasilje nad ženskami je nesprejemljivo

ne spreglejte