Zadnji tango na Titaniku?

Vidimo, slutimo in vse bolj čutimo, da se dogaja nekaj, česar ni enostavno poimenovati. Naravno okolje se nam sesuva, letine so vse bolj skromne, letni časi so zbegani, epidemije in neozdravljive bolezni prihajajo brez voznega reda, lakota in revščina sta na pohodu, vojne kot poraz pameti in duha postajajo naš vsakdan. Samo v tem trenutku v svetu poteka 17 vojaških spopadov. Vojne so nasprotje življenju in nastajajo iz naših infantilnih in nekrofilnih fantazij, iz psihološkega podzemlja v vsakem izmed nas. Ali drži, da nas je doletel čas, za katerega nismo ne zaslužni in ne krivi? Toda če pred marsičem zamižimo, še ne pomeni, da se nič ne dogaja, in še manj, da se nas ne tiče.

Nasprotno, smo »zaslužni« in tudi krivi, kajti s svojimi početji ali opustitvami ustvarjamo realnost, ki jo imamo. Čeprav nas po/resnična ideologija uči, da svet ni to, kar vidimo, ampak to, kar nam o njem povedo mediji, čas ozavestitve vselej pride. Danes sem štručko kruha, ki sem jo do včeraj plačeval 1,30, plačal kar 1,75 evra. Kaj mi pomaga, da se skrivam v sebi, ko me žal realnost najde tudi tam? Pilatovsko umivanje rok nas ne bo opralo odgovornosti za svet, kakršnega puščamo zanamcem. Ideologija uspeha je popolnoma zatemnila ideologijo smisla. Nihče se več ne sprašuje zakaj, ampak samo, kako živeti. Osrednja vera ljudi danes ni več pravičnost, ampak zmaga. Če ne zmaguješ, ni važno koga in zakaj pri tem premaguješ, ne obstajaš. Žalostno je, da se misel nekdanjega brazilskega predsednika Luiza Inacia Lula de Silva »Če hočemo stabilen in varen svet, moramo zgraditi pravičnejši svet«, ves čas spregledava, čeprav na najbolj enostaven način s prstom kaže na bistvo težav, ki obremenjujejo človeštvo.

Te dni je najbolj pogosto izgovorjena in napisana ali v obliki grafita upodobljena beseda – vojna. Žalostno dejstvo je, da so vojne kot zmaga ega nad razumom, proizvod človekove volje in ne nekaj naravnega ali nadnaravnega. Zanimivo, da nikjer in nikoli ni bil izpeljan ljudski referendum o začetku kakšne vojne, a tako vneto zagovarjamo demokracijo oz. vladavino ljudstva. Kolikor hitro rastejo mirovniška gibanja, še hitreje raste proizvodnja orožja. Čim več je sklicevanj na mir, toliko manj je miru in več vojn. Preprosto, nezaupanje postaja stalnica v življenju sodobnega sveta, ki pa mu za petami sledita strah in negotovost. Ali so nezaupanje, krivice, strah in negotovost tiste identitetne sestavine miru, ki nam ga vsiljuje globalistična trans-humanistična ideologija z umetno inteligenco in nadčlovekom?

Nesrečam in težavam, ki bodo v prihodnje še večje, botruje suženjstvo neoliberalni interpretaciji zakona gibanja kot absolutnega procesa in načina obstoja vsega v svetu. Torej vse, kar lahko doseže znanost, to pa je vedno nekaj novega, mora biti v službi kapitala, sicer ni znanost. Trditev, da vse, kar je novega, je tudi dobro, je najbolj nevarna prevara. Slepo sledenje novemu, ne glede na to, kam pelje, je najboljša pot k odtujevanju človeka, najprej od rezultatov svojega dela, potem od soljudi in na koncu od samega sebe. Pot od suženjstva, ki se začenja s prekariatom, preko prilagajanja človekove biološke naravne strukture proizvodnim procesom, do umetne inteligence in robotizacije človeka je milo rečeno proces samouničenja. Sklicevanje na ideologijo trans-humanizma je poziv na pripravo in udeležbo pogreba človeške vrste na zemlji.

Človeku je dan privilegij abstraktnega mišljenja in je zato pozvan, da to prednost izkoristi na dostojanstven način in prevlada instinkte grabežljivosti. Ponižujoče spoznanje za človeka kot mislečega bitja je, da primere empatije pogosteje najdemo v marsikateri živalski kot v človeški komunikacijski skupnosti. Za razliko od človeka živali ne jemljejo od narave, da bi s tržnimi viški ustvarjale moč in nadvlado. Zgolj za preživetje! Kritično spoznavanje lastne narave in njeno brzdanje je najbolj avtentičen protivojni prispevek in iskreno zavzemanje za mir. Torej naši prstki pri ustvarjanju razmer, v katerih živimo, niso povsem nedolžni. »Smo kot Titanik, orkester še špila, čeprav kapitan že ve, da se ladja potaplja. Ljudem tega še ne sme povedati, ker bi bila prevelika panika.« (T. Križnar, Nedelo, 7. 5. 2022).

Želim si, da bi se Tomo motil ...!