Zdaj je na vseh nas
»Mami, zakaj se ne smem igrati s sosedom? Zakaj ne grem v vrtec? Zakaj ne smem k babi? Zakaj ne gremo na vlak?« Vprašanja moje malčice, ki me zasipavajo zadnje dni. Ni lahko, a sem ji malo poenostavljeno razložila. Žal se je malčice sporočilo prijelo že bolj kot mnogih mojih Posavk in Posavcev.
Dve prijateljici iz Italije sta mi podrobno orisali potek izbruha pri njih, zato priznam, da mi je bilo resnično neverjetno, da nekateri, katerih delovna mesta so trenutno nedelujoča prav zaradi preventive pred virusom, tako brezskrbno jemljejo tole samoizolacijo. Kljub vsem apelom je to postal prosti čas za šoping, tehnični pregled avta, informativne ponudbe na bankah in splošno druženje. Ne morem vam našteti, koliko misli ljudi v srednjih in mlajših letih sem prebrala na družbenih omrežjih, ob katerih sem se zmrazila, ker v njih ni bilo kančka empatije. Moja še ne štiriletnica me gleda s sinjimi očmi in previdno pokima, ljudje, ki so bombardirani z informacijami o resnem stanju v drugih državah, pa nadaljujejo s svojim ogrožanjem sebe in okolice? Nepojmljivo.
Kako celovit test je tale koronavirus! Ne bom se spuščala v debato o tem, kdo in zakaj nam je zakuhal tale covid-19, a zdi se kot dejanje preračunljive nehumanosti. Morda so krive knjige in filmi, a jaz v tem doživljam dovršene metode sodobne vojne. Seveda bi človek pričakoval, da bodo tudi naša vodstva takoj ukrepala povsem enotno, izredno odločno in odgovorila na to vojno napoved. No, to se ni zgodilo. Morda je res kriva mladost naše države. Morda načini vzgoje in vsesplošni sistem, v katerem rastemo, ampak naš odsev v ogledalu izrednih razmer zaradi tega virusa nikakor ni laskav ali obetajoč.
Razmišljam o tem, da časopis pred vami izhaja že 23. leto, pa še ni prišel v situacijo, kakršna je današnja. Ko ne vemo, ali zaradi višje sile časopis ne bo mogel iziti. Vsi v uredništvu, ki spremljamo tale virus iz ure v uro in oprezamo za informacijami, ki bi razjasnile, kakšna je grožnja v Posavju, jemljemo epidemijo izredno resno. Tudi nas skrbi, ker informacije iz vrha prihajajo (pre)počasi. Povsem novo dimenzijo dodajajo družbena omrežja. Na eni strani pozitivno, na drugi pa ogromno sklepanj in iskanja obolelih tudi med popolnoma zdravimi ljudmi, a mi v našem mediju poskušamo umiriti to žogico strahu. Ker to je Posavski obzornik – verodostojna informacija, preverjena, kolikor se da, in ne prazna vaba za strah, paniko in tesnobnost. Medtem mnogi mediji brezsramno grabijo točno ta trenutek. Še vsebine, ki z virusom sploh nimajo povezave, senzacionalistično obrnejo v svojo korist že s samimi naslovi. Kakopak, v stilu časa: vse za večanje bralstva, za klike, reklame. Nalijmo si čistega vina: takšne usmeritve naši medijski srenji res ne morejo biti v ponos.
Lani smo v časopisu pisali o tonah hrane, ki jo v Posavju zavržemo. O, kako drugačen je lahko že sedaj pogled na to temo! V času, ko mnogi računamo, za koliko časa imamo še kvas, makarone, vložena živila, da le ne bi bilo treba prehitro ponovno med prenašalce okužbe. A za mnoge naše starejše bralke in bralce to niso prve izredne razmere. V življenju ste jih doživeli že kar nekaj. Vi ste nosilci znanj, ki lahko rešijo vse, tudi nove generacije, znanj o preživetju in samooskrbi. Morda pa vas bomo, ko bo vse mimo, le začeli poslušati in končno tudi ceniti.