Življenje je lepo ...
Iz radia se sliši znan napev: ’Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš in ne da drugega želiš.’
Vsak dan je zaznamovan z iskanjem novih poti do ljudi. Vsak nov dan je novo rojstvo bližine, ki osrečuje ali pa žalosti … So trenutki, ki lepšajo dneve in so trenutki, ki prebujajo ljubezen in bolečino, veselje in razočaranje, nežnost in hladnost … Veliko je besed, včasih prijaznih in vljudnih, odločnih in pogumnih, spodbudnih in upajočih, a tudi nepremišljenih, žaljivih, izrečenih v jezi ... Besede so del življenja in z njimi je treba spoštljivo ter odgovorno ravnati. Ena sama nepremišljeno izrečena ali zapisana beseda lahko povzroči, da se srce razleti na milijone drobnih kosov, ki jih je težko ponovno sestaviti skupaj. Besede niso dejanja, a imajo skoraj enako moč.
Nekega dne prejmem prijazno sporočilo: ’Ali vam lahko pošljem videoposnetek svoje prve pesmi Šteje dan?’ Sledi odgovor: ’Seveda, zanima me, pošljite.’ Kmalu sledim zvoku in berem besedilo, ki vodi k premisleku o tem, kako pomembni so odnosi med ljudmi, do nas samih. ’Vam je všeč, kaj menite?’ Vprašanju pošiljatelja ponovno sledi moj odgovor, da besedilo ni vsakdanje, da prebuja posebno razpoloženje in misli o tem, kdo smo in kam nas vodi pot … Danes me refren iz pesmi Šteje dan pogosto spremlja na mojih poteh, ki vodijo do ljudi – delovnih, poštenih, iskrenih – ter do pogovorov, ki obujajo spomine in prižigajo iskrice v očeh.
Včasih me kdo preseneti s kakšnim posebnim darilom in v pisani škatli so shranjene črnobele fotografije, ki sem jih pred kratkim prejela od skromne ženice v spomin na sorodnike, ki sva jih imeli obe radi. Včasih je lepo pogledati globlje in videti več, kot ponuja zunanjost, ki je lahko tako zelo drugačna od notranjosti, od človekove resnične biti.
Nekoč sva s prijateljico vstopili v temen in hladen tunel, namenjen pešcem in kolesarjem. Želeli sva se sprehoditi po njem, ker sva se veselili svetlobe, ki naju bo pričakala na koncu prehojene poti. V tunelu je bilo tesno in prav nič privlačno, zato sva začeli opazovati vlažne stene, po katerih je voda risala različne oblike. Slišal se je odmev najinih korakov in glasov in pomislili sva, da bi lahko v tem temačnem prostoru pripravili koncert, recital, morda celo slikarsko razstavo – najina domišljija je oživela in prostor je naenkrat postal veličastna dvorana, ki bi jo lahko osvetljevale tudi dišeče sveče ... V daljavi so se začeli prikazovati obrisi izhoda, svetloba je pronicala v temno notranjost – tema se je umikala sončnemu dnevu. ’Ni mi bilo prijetno hoditi skozi tunel, a nisem te želela razočarati, ker si se veselila sprehoda,’ pove prijateljica. Podobno se je dogajalo v moji notranjosti, a ker sem imela ob sebi osebo, ki sem ji lahko zaupala, sem se podala na neznano pot, ki je postala pot nepozabnega doživetja. Življenje je lepo, mar ne?
V minulih prazničnih decembrskih dneh se je dotaknilo nekaterih naslovnic in naslovnikov prijazno elektronsko voščilo, izpisano v barvah večerne zarje: ’Danes se družim z Bobom Dylanom, Leonardom Cohenom in Vladom Kreslinom … Tako kot vedno so me popeljali na srečanje s samo seboj – v svet, kjer bivajo vse podobe mojega življenja, od otroštva do starosti; in podobe vseh ljudi, s katerimi sem in še vedno delim to življenje. V svetu, v katerem so še vedno pomembni dobrota, pravica, zaupanje, prijateljstvo, ljubezen. V svetu, v katerem je še vse možno. Za vse. Tebe, mene, vse ljudi, ves planet. V novem letu želim tebi, želim sebi, želim vsem, da bi našli moč in še vedno ali ponovno ustvarjali svet, v katerem bo dobrota, pravica, zaupanje, prijateljstvo, ljubezen. Vse lepo vam želim, drage moje, dragi moji – naj vam bo toplo in lepo pod streho neba.’
Vsaka pot se začne s prvim korakom in vsi potujemo, od rojstva do smrti. Nekaterim so všeč znane, že uhojene poti, nekaterim je vseeno, kam jih bo pripeljala pot, a dobro je, če živimo le za pot, ne za cilj. Nekoč je nekdo dejal: ’Življenje se ne meri s številom vdihov, ampak s številom trenutkov, ki nam vzamejo vdih – in takih trenutkov je mnogo več zunaj markiranih poti.’
Leto, ki je potrkalo in vstopilo skozi vrata naših domov, zaznamuje število dve in to pomeni prekrasno dvojino, kajti v dvoje je svet videti bogatejši, privlačnejši, prijetnejši ... a tako je samo v primeru, če si se pripravljen/a soočiti z ednino. Marsikomu soočenja tako z edino kot dvojino in množino niso tuja, zato je tem ljudem povsod lepo, na vseh njihovih poteh, pa četudi so na poti sami, saj vedo, da jih vedno nekdo spremlja, kajti prijatelji in prijateljice so kot zvezde na nebu – ne vidiš jih vedno, vendar veš, da so tam nekje – ZATE.
