​Likovna razstava Alenke Venišnik izpostavlja pomen varovanja okolja

V petek, 1. aprila, je na gradu Rajhenburg potekalo odprtje razstave likovnih del Alenke Venišnik z naslovom »Zakulisje mojega mesta«. Dogodek sta pripravila KD Svoboda Brestanica in Društvo likovnikov Brežice ob podpori Mestne občine Krško.

Odprtje razstave je pospremil prijeten kulturni program, ki so ga pripravili pri KD Svoboda Brestanica – pesmi o naravi sta doživeto recitirala Uroš Brezovšek in Mojca Kranjec, na citrah pa ju je spremljala Živa Župevc, sicer učenka znane citrarke Jasmine Levičar.

Kot je v svojem govoru dejala predsednica KD Svoboda Brestanica Margareta Marjetič, je iz del likovne pedagoginje in članice Društva likovnikov Brežice Alenke Venišnik moč razbrati veliko ljubezen do narave, ki predstavlja vir njene motivike, pri tem pa se osredotoča predvsem na drevo, kamen in vodo. »Na njenih slikah ni človeka kot lika, a je s svojimi vplivi prisoten v ozadju,« je še razložila Marjetič in dodala, da razstavljene grafike in keramični izdelki predstavljajo »klic na pomoč«.

Alenka Venišnik je v okviru odprtja razstave spregovorila o lepotah gozda in naši odgovornosti do gozda ter narave ter dejala, da je vse skupaj kot začaran krog, sploh kar zadeva mačehovski odnos ljudi do najbližje okolice. S sosledjem podob je želela predstaviti odnos človeka do narave in planeta, ki je ujet med rastjo prebivalstva in industrializacijo. »Ne zgodi se nič, vsi samo čakamo in čakamo,« je svojo zaskrbljenost nad okoljsko problematiko izrazila Venišnik in obenem dala pobudo k prijaznejšemu odnosu do narave.

Pokomentirala je tudi problematiko priljubljene izletniške točke med Krškim in Brežicami – nasipe v Vrbini, kjer se ljudje radi sprehajajo in ki bi bili lahko po njenem mnenju bolj urejeni in bi lahko premogli vsaj koše za smeti za obiskovalce, ki vendarle niso dovolj ekološko osveščeni. Venišnik je povedala, da na teh nasipih preživi ogromno svojega prostega časa in tam tudi črpa navdih za svoje umetniško ustvarjanje.

»Danes ne veljajo več nobene vrednote, brez besed sem, žalostna, ogorčena in jezna –  tudi zato, ker sem nemočna,« je še strnila svoje razmišljanje o skrbi za naravo in razložila, da se je iz tega občutka nemoči porodila tudi ideja o razstavi z močno sporočilno noto o tem, da je potrebno okolje varovati.

»V naravi najdem koncertno dvorano, učilnico ter likovni navdih; skrb za naravo me privlači; opozarjam na posledice, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti,« je še razložila Venišnik v svojem govoru. Sicer pa je še poudarila, da je bila pri razstavi varčna in ekološka, kar je tudi cilj razstave – biti varčen z materialom in ga ponovno manifestirati. Del koncepta razstave so tudi fotografije, ki predstavljajo dokument malomarnega odnosa do narave. Na koncu je Alenka Venišnik še dejala, da v kolikor bodo ljudje pravilno razumeli namen njene razstave, je to zanjo dovolj.  

Par besed je povedala še predsednica Društva likovnikov Brežice Zlatka Vučinić, ki je med drugim dejala, da je Alenka Venišnik ena najbolj kreativnih v njihovem društvu in da je poznana po jasnem in kompleksnem izrazu.

Sledile so še zahvale organizatorjem in vsem, ki so prijazno poskrbeli, da je odprtje razstave potekalo na visokem nivoju.

A. K.