Akvarel kot tiha pripoved

V Knjižnici Sevnica so do 4. aprila na ogled akvareli sevniškega ljubiteljskega slikarja Antona Klakočarja, ki v svojih delih nežno in tenkočutno odstira drobce sveta okoli sebe.

Anton Klakočar, rojen januarja 1945 v Sevnici, se je slikanju začel posvečati po upokojitvi, ko je postal član sevniškega društva Univerza za tretje življenjsko obdobje (U3), kjer je začel obiskovati likovni krožek pod vodstvom Toneta Zgonca. Svoje likovno znanje je izpopolnjeval tudi v Društvu likovnikov Krško – OKO, v ustvarjalnem kotičku družinske hiše pa je utrjeval pridobljeno znanje. Najprej se je posvečal risbi, nato akrilnim barvam na platnu, pozneje akvarelu, ki je postal njegova najljubša tehnika.

Na odprtju razstave 11. marca, ki jo je duhovito povezoval umetnikov prijatelj Sinjo Jezernik, je sevniški akademski slikar Alojz Konec povedal, da je Antona Klakočarja akvarel osvojil zaradi svoje tenkočutnosti in navidezne enostavnosti, a so ga nato lastne izkušnje pripeljale do drugačnih spoznanj. »Akvarel je ena najzahtevnejših ter posebnih slikarskih tehnik prosojnih barv na papirju,« je pojasnjeval Konec in nadaljeval, da sta slikarjeva likovna radovednost in želja po nenehnem ustvarjanju vidni v vsakem slikarskem delu.

»Slika je izkušnja in to velja tudi za akvarele našega sokrajana, ki ustvarja tihožitja, pejsaže in žanrske podobe. Z njimi izraža subtilno sočutje, empatijo, pa naj bo to cvet v vazi, pokrajina ob vodi, prizor v Gazi, portret, figura ali prizor s televizijskega ekrana. Vse to ga vznemirja kot človeka in ga ustvarjalno inspirira. Posebno se gledalca, tako metjejsko kot pripovedno in osebnoizpovedno dotakneta njegovi sliki Beračica in Brezdomec. Zakaj? Ker povesta mnogo več, kot kdorkoli lahko vidi,« je bil del razlage, ki je segal še na duhovno razsežnost slikarjevega ustvarjanja. Kot posebnost je Konec izpostavil slikarjevo občasno uporabo gel pisal, črnih rolerjev in belega korekcijskega pisala za finaliziranje.

Na dogodku, ki je privabil lepo število obiskovalk in obiskovalcev, sta nekaj izbranih besed navzočim namenila tudi sam avtor razstave in njegova hči Urška Klakočar Zupančič, ki se najraje spominja očetovega nasveta: »Ostani takšna, kot si.« Uvodni pozdrav je imela direktorica knjižnice Anita Šiško, ki je med drugim povedala, da je moral avtor zanimivih akvarelov čakati na samostojno  razstavo ob svojem življenjskem jubileju leto dni, »saj velja naš razstavni prostor za enega bolj priljubljenih med lokalnimi vizualnimi ustvarjalci, poleg tega pa tudi med najbolj obiskanimi kulturnimi prostori v Sevnici«. 

Glasbeni del programa so oblikovali Tinka Vukič na citrah in njen sin Izak na sopran saksofonu, kot posebni gost je nastopil rock kitarist Bor Zuljan.

S. R., foto: L. Motore, S. Radi

#povezujemoposavje