Anja Žabkar: med besedo in glasom

KRŠKO – Za sopranistko Anjo Žabkar vsekakor velja pregovor, da poje kot slavček. Krčanka, po izobrazbi magistra glasbe – smer operno petje, hkrati pa tudi profesorica slovenščine ter univerzitetna diplomirana komparativistka, je prve glasbene korake naredila v Glasbeni šoli Krško, kjer danes tudi sama poučuje petje, sicer pa je kot profesorica petja zaposlena v Glasbeni šoli Hrastnik.

Na magistrskem koncertu v Viteški dvorani brežiškega gradu

Anja Žabkar, ki bo letos dopolnila 38 let, kot deklica nikoli ni stala pred ogledalom z mikrofonom v roki in posnemala pevskih zvezdnic. V prvem razredu osnovne šole se je sicer vpisala k pouku klavirja, a ga je kmalu opustila, kljub temu pa je doma za svojo dušo pogosto preigravala skladbe na klaviature. V osnovni šoli je prepevala v šolskem zboru, kjer ji je zborovodkinja zaupala tudi nekaj solističnih vložkov, vendar večje vneme do petja takrat še ni kazala. Posebne ljubezni do glasbe niso gojili niti starši niti Anjina tri leta mlajša sestra Nives. Še najbolj je bila glasbeno dejavna najmlajša, devet let mlajša sestra Valentina (Žabkar Dementjeva, op. p.), ki je v glasbeni šoli zaključila pouk tamburice, se vzporedno učila kitaro, kasneje pa še klarinet ter več let igrala v Pihalnem orkestru Krško. Danes Anjo instrumentalno, bodisi na klarinetu bodisi kitari, občasno tudi spremlja na nastopih.

Slovenistika in komparativistika

Kljub temu je Anja v mladostniških letih zelo rada prepevala rock glasbo, tako tujo kot slovensko. Na spodbudo prijateljice se je prijavila na preizkus iz petja v Glasbeni šoli Krško, čeprav, kot sama priznava, ni imela prave predstave, za kakšno petje sploh gre. Pred komisijo je zapela skladbo Pravljica o mavričnih ljudeh skupine Šank Rock, nakar jo je članica komisije opozorila, da pouk v glasbeni šoli ni namenjen zabavni, temveč klasični glasbi. V zadnjem letniku Gimnazije Brežice, prepričana, da bo študirala slovenščino in nemščino – lingvistika ji je bila namreč zelo blizu, angleščino je obvladala tekoče, nemščino se je učila tudi v zasebni šoli –, se je vpisala na ure petja v krški glasbeni šoli.

A življenje je ubralo svojo pot. Na informativnih dnevih na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani jo je navdušil študij primerjalne književnosti oziroma komparativistike. »Obrnila sem ploščo, vpisala sem slovenistiko in komparativistiko ter študij tudi uspešno zaključila kot profesorica slovenščine in univerzitetna diplomirana literarna komparativistka. Na teh področjih sem pridobila tudi nekaj delovnih izkušenj – veliko sem lektorirala, vodila tečaje za tujce, v času absolventskega staža pa na Gimnaziji Brežice izvajala priprave na maturo,« pripoveduje.

Glasba, ki ni nikoli potihnila

A glasba je ves čas ostajala njen stalni spremljevalec. Vsa leta študija na ljubljanski fakulteti je Anja v Krškem obiskovala tudi pouk petja, najprej pri profesorici Mateji Arnež Volčanšek, nato pri izvrstnem opernem pevcu Aljažu Farasinu. »Bližje ko sem bila zaključku šolanja petja, bolj je v meni rasla ljubezen do petja. Spraševala sem se, ali naj se res vse konča – šest razredov sem opravila, potem pa nič več? V tem času sem na enem izmed pevskih tekmovanj spoznala profesorico petja Janjo Hvala, članico ocenjevalne komisije, ki me je po nastopu prišla posebej pozdravit, mi povedala, da ji je moj glas zelo všeč, ter me vprašala, ali razmišljam o nadaljnjem študiju,« se spominja. »Nisem si znala predstavljati, kakšna je sploh pot do glasbene akademije, saj te vmesne stopnje – konservatorija za glasbo – nisem imela. Tedaj sem tudi doma vse pogosteje začela govoriti o tem, da razmišljam o preusmeritvi po zaključku študija. Starša (Damjana in Jože Žabkar, op. p.) sta bila sprva začudena in presenečena, a nikakor ne negativna; nista me skušala prepričevati o (ne)smiselnosti moje odločitve. In ko sem se opogumila in si rekla, da moram vsaj poskusiti – sicer bi si vse življenje očitala, da nisem, in sta videla, koliko časa in energije vlagam ter koliko mi to zares pomeni, sta mi stala ob strani z vso čustveno in tudi finančno podporo.«

Celo leto zatem je Anja namenila intenzivnim pripravam na sprejemne izpite na glasbeni akademiji, saj je morala nadoknaditi veliko manka: »In ko danes pogledam nazaj, me spreletijo mravljinci, saj sem imela ob sebi ljudi, ki so mi v ključnih trenutkih povsem nesebično stopili naproti. Spodbujal me je Farasin, zaslombo, tako moralno kot finančno, mi je nudila družina. Prof. Hvala me je poučevala brezplačno; k njej v Ljubljano sem se na ure petja vozila dvakrat, včasih tudi trikrat na teden. Sprejemni izpiti na akademiji potekajo namreč v treh delih. Najprej je treba opraviti izpit iz petja, to je iz sedmih skladb iz različnih obdobij in slogov; zatem izpit iz klavirja, na katerega me je pripravljala izvrstna krška pianistka Nika Tkalec, tretji del izpita pa je predstavljalo znanje iz teorije glasbe in solfeggia. Na tem področju sem se intenzivno pripravljala z Natalijo Mustar. Sprejemne izpite sem opravljala tako na ljubljanski kot zagrebški akademiji. Sprejeta sem bila na obe, vendar sem se na koncu odločila za zagrebško, saj so me nanjo usmerjali tudi profesorji, s katerimi sem sodelovala.«

Disciplina, delo in magistrski koncert

Študij na Akademiji za glasbo v Zagrebu je bil reden in za razliko od ljubljanske akademije enovit, kar je pomenilo petletni magistrski študij (v Sloveniji tri leta dodiplomskega študija in dve leti magistrskega, op. p.). Ker je šlo za Anjin drugi študij, je morala za prvi letnik plačati šolnino, od drugega letnika dalje pa je bil študij tudi zanjo brezplačen. V študijski skupini se je na akademiji počutila zelo dobro, saj je bila izrazito mednarodna – poleg dveh do treh Slovencev so bili med njenimi sošolci tudi študenti iz Srbije, Češke in Hrvaške, od Dalmatincev do Slavoncev: »Bili smo res pestra druščina in prav to mi je bilo zelo všeč. Med seboj smo se podpirali, čeprav zna biti v tem svetu tudi precej tekmovalnosti, komolčarstva in privoščljivosti v negativnem smislu. Tudi sama sem to občutila. Spomnim se, da so nekateri hodili na nastope drugih zgolj zato, ker so čakali, da bi šlo kaj narobe. Res pa je tudi, da je sistem sam po sebi takšen, da takšno rivalstvo spodbuja – znotraj akademije smo imeli namreč nenehne avdicije za različne projekte in tam si moral biti najboljši, če si želel dobiti vlogo.«
Študij je pomenil tudi ogromno dela in discipline. Fizičnega petja je bilo do dve uri dnevno, saj je glas poseben instrument in fizično ne zmore vaditi tako dolgo kot pri igranju na glasbilo. Preostali del vaj so predstavljale mentalne priprave – učenje notnega zapisa, besedil, melodij ter spominsko utrjevanje. Magistrski koncert je septembra leta 2019 izvedla v Viteški dvorani brežiškega gradu, kar se ji je zdelo kot češnja na torti ob zaključku študija, s katerim si je pridobila naziv magistra glasbe (za operno in koncertno petje). »Pri izboru prizorišča mi je fakulteta dala proste roke. Ne le zato, ker sem velik lokalni patriot – Viteško dvorano sem izbrala, ker sem želela nastopiti pred domačim občinstvom ter se zahvaliti vsem, ki so me pred in med študijem podpirali. Med njimi tudi Rotary klubu Čatež, katerega štipendistka sem bila in katerega članica sem še danes,« pove.

Operni debi in koncertna dejavnost

Prva leta po zaključku študija ji niso bila posebej naklonjena, saj so bili nastopi zaradi epidemioloških ukrepov redki. Kljub temu je bilo treba ves čas ohranjati pevsko kondicijo in znanje petja v več tujih jezikih. »Operno petje je pogojeno z znanjem tujih jezikov. V okviru študija smo imeli tri leta glavna predmeta italijanščino in nemščino, kot izbirne predmete pa še francoščino in rusko fonetiko. V naši branži so zelo zastopana tudi dela v španščini in češčini,« pojasnjuje. Prvi jezik opere je po njenih besedah italijanščina, saj ima odprte vokale in čisto izgovorjavo, kar je za operno petje ključnega pomena.

Sicer je v operi debitirala že spomladi 2016 na odru Hrvaškega narodnega gledališča z vlogo Narcisa v Handlovi operi Agrippina, za katero je prejela tudi rektorjevo nagrado. Vloga je bila izvedbeno izjemno zahtevna, saj jo je morala po zamisli režiserke odpeti na rolerjih. »To pomeni, da nimaš neposrednega stika s tlemi, kar je pri petju zelo pomembno, saj moraš biti, kot pravimo, čim bolj prizemljen,« razlaga. V sodelovanju z Operno šolo Mirula na Cresu, s katero redno sodeluje tudi po zaključku študija, je v odlomkih Mozartovih oper Così fan tutte in Čarobna piščal uprizorila vlogi Fiordiligi in Druge dame, upodobila Cherubina v Figarovi svatbi ter Ines v Verdijevem Trubadurju. Za njo je vrsta samostojnih koncertov in recitalov v okviru uglednih klasičnih glasbenih prireditev, kot so Senjski koncertni večeri, Creški kulturni večeri, Kulturni večeri v Martinščici ter adventni koncerti na Josipovih umetniških srečanjih v Karlovcu in v cerkvi sv. Blaža v Zagrebu. Večkrat je nastopila tudi na Aninih glasbenih večerih v Leskovcu pri Krškem. Kot sopranistka je sodelovala na koncertu ob 120-letnici rojstva skladatelja Jakova Gotovca v Zagrebu, na koncertih, posvečenih delom W. A. Mozarta in Franza Schuberta, ter v okviru cikla Božič v operi z nastopom v Multikulturnem centru v Lipiku. Sodelovala je tudi na koncertih orgelskega festivala Anabasis in na prireditvah Hrvaške vokalne dediščine. Kot gostujoča solistka je nastopila v Novomeškem sakralnem abonmaju in Kozinovem abonmaju, med drugim v krstni uprizoritvi pesnitve The Cloud Messenger skladatelja Gustava Holsta. Delo je bilo kasneje v okviru abonmaja Potovanje predstavljeno tudi v Kulturnem domu Krško. Kot pevka solistka se je uveljavila v glasbeno-baletnih pravljicah Hrestač ob soju sveč, Labodje jezero ob soju sveč ter Pepelka in čarobna kočija, ki so po Sloveniji do danes doživele že več kot 50 ponovitev, v pripravi pa je že nova glasbeno-baletna pravljica.

Pedagoško delo in lokalna povezanost

Ob rednem izpopolnjevanju na pevskih seminarjih ter sodelovanju z vidnimi pevskimi pedagogi in dirigenti je Anja Žabkar kot koncertna sopranistka dejavna tudi na številnih kulturnih, dobrodelnih in državnih prireditvah v Krškem in drugod po Sloveniji. Redno sodeluje z Rotary klubom Čatež, že dve desetletji je aktivna članica Pevskega društva Naša pesem iz Brestanice, pogosto pa nastopa tudi v občini Hrastnik, kjer na tamkajšnji glasbeni šoli svoje znanje predaja mladim pevkam in pevcem. Razpeta med Posavjem in Zasavjem in drugimi regijami, po katerih nastopa, ob vsakodnevnih pevskih vajah in številnih obveznostih prostega časa nima veliko. Prizadeva si, da ga preživi kakovostno – v družbi življenjskega partnerja Jureta (Zorič, op. p.), s katerim živi v Krškem in ki ji, čeprav je več zdoma kot doma, nudi nesebično podporo, razumevanje in ljubezen; ob branju, sprehodih v naravi in potovanjih ter z veliko nežnosti tudi v družbi hišne ljubljenke, mucke Neli.

BOJANA MAVSAR

(članek je bil objavljen v 19. februarja izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje